Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

32 (3.240-3.264)



  1.      spúščanje  -a s (ú) glagolnik od spuščati: spuščanje ročice; priprava za dviganje in spuščanje / spuščanje hrane, orožja iz letala; spuščanje tovora po vrvi / spuščanje letalskih modelov, zmaja / spuščanje bika, merjasca / spuščanje po zaledenelem pobočju; vzpenjanje in spuščanje / spuščanje letala na letališče; prim. izpuščanje
  2.      srakopêrka  in srakopérka -e ž (; ẹ̑) samica srakoperja: srakoperka dobro skrbi za mladiče
  3.      srám  -a tudim () star. spolovilo, zlasti žensko: pokriti si sram
  4.      srám  -ú tudi -a m () 1. neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo / sram ga je bilo za sina ∙ ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje 2. zastar. sramota: spraviti koga v sram
  5.      srámen 1 -mna -o prid. () nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
  6.      srámen 2 -mna -o prid. (á ā) zastar. sramoten: sramen pobeg; sramno dejanje
  7.      sramežljív  -a -o prid. ( í) ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadržanost, sram: tih, sramežljiv fant; otrok je pretirano sramežljiv / biti sramežljiv v ljubezni // ki vsebuje, izraža zadržanost, sram: sramežljiv nasmeh, pogled; sramežljivo čustvo sramežljívo prisl.: sramežljivo gledati v tla; sramežljivo zardevati
  8.      sramežljívec  -vca m () ekspr. sramežljiv človek: norčevati se iz pretiranih sramežljivcev; imajo ga za sramežljivca
  9.      sramežljívka  -e ž () ekspr. sramežljiva ženska: je velika sramežljivka ◊ vrtn. rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica
  10.      sramežljívost  -i ž (í) lastnost sramežljivega človeka: kazati pretirano sramežljivost; otroška sramežljivost
  11.      srámnica  -e ž () 1. anat. parna kost medenice v dimljah: črevnica, sednica in sramnica 2. vet. zunanje spolovilo samice: krava ima oteklo sramnico
  12.      sramôten  -tna -o prid., sramôtnejši (ó) ki ni v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: sramoten beg; kesati se sramotnega dejanja, ravnanja; tako malomarno delo je sramotno / skleniti sramoten mir; sramotna kapitulacija // ki vzbuja prezir, obsojanje: ta poklic so imeli za sramoten; sramotna afera, zadeva; ekspr. kar dela z njo, je naravnost sramotno / ekspr. sramotno neznanje zelo velikoekspr. kmetijo je prodal za sramoten denar pretirano majhen znesek; sramotni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; publ. nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata te sramote sramôtno prisl.: sramotno pobegniti; sramotno se je pustil prevarati; sramotno nizko plačilo; sam.: narediti kaj sramotnega
  13.      srebronôsen  -sna -o prid. (ó ō) ki vsebuje, daje srebro: srebronosno področje / srebronosna ruda
  14.      srepéti  -ím nedov., srêpi in srépi (ẹ́ í) knjiž. srepo gledati: stal je sredi sobe in srepel vanjo; nepremično sedi in srepi v ogenj / njegove oči so srepele v prazno srepèč -éča -e: sedel je na postelji, sovražno srepeč predse; srepeč pogled; srepeče oči
  15.      stahánovec  -vca m () pristaš stahanovstva: postati stahanovec
  16.      starín  -a m () 1. zastar. star(ejši) človek: starini so se jezili na lahkomiselno mladino 2. ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja pripadnik konservativnejšega, navadno starejšega rodu: nasprotja med mladini in starini v slovenskih strankah
  17.      starúh  -a m (ū) slabš. starec: staruh jih je hotel ogoljufati
  18.      stêblo  -a s (é) 1. osrednji, navadno nadzemni del rastline, iz katerega rastejo listi, cveti, plodovi, veje: steblo se debeli, požene, raste; iz stebla rastejo listi; nizko, visoko steblo; ovijajoče se, pokončno, poleglo steblo; votlo steblo; steblo buč, graha, hmelja; lomiti stebla koruze; steblo, list in cvet 2. teh. steblu podoben del stroja ali strojnega elementa: steblo vijaka, žeblja; steblo ventilatorja; premer stebla / steblo izvijača, dleta ◊ agr. iti v steblo pognati, narediti steblo; anat. lasno steblo del lasu, ki moli iz kože; bot. steblo omeseni; četverorobo, kolenčasto, mesnato steblo; plazeče se steblo; podzemno steblo; lov. steblo glavni del roga pri jelenu, srnjaku, na katerem so parožki; navt. steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem
  19.      stéljnica  -e ž (ẹ̑) redko steljnik, steljnjak: urediti ob hlevu steljnico
  20.      stèzen  -zna -o [tǝz] prid. (ǝ̏) nanašajoč se na stezo: stezni ovinki / stezne dirke
  21.      stísnjenec  -nca m () slabš. pretirano varčen, skop človek: že od nekdaj je znan kot stisnjenec ◊ teh. v določeno obliko stisnjen gorljiv material
  22.      stólničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na stolnico, cerkev: stolnični zvonik / stolnični organist
  23.      stólnik  -a m (ọ̑) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki // naslov za plemiča: deželni stolnik 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika
  24.      stólniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na stolnico, cerkev: stolniški zvonik / stolniška šola
  25.      stoloravnátelj  -a m () zastar. vodja omizja pri pojedini: stoloravnatelj je skrbel, da so bili pri zdravici vsi kozarci polni; določiti stoloravnatelja

   3.115 3.140 3.165 3.190 3.215 3.240 3.265 3.290 3.315 3.340  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA