Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

32 (3.226-3.250)



  1.      spuhteti  ipd. gl. izpuhteti ipd.
  2.      spuliti  ipd. gl. izpuliti ipd.
  3.      spúntati  -am dov. (ú) spodbuditi k uporu: spuntati kmete proti gosposki / ekspr. spuntati ljudi spúntati se upreti se: spuntati se proti plemstvu, zoper gospodarje / ekspr. fant se je spuntal ● ekspr. nameravali so na izlet, pa so se vsi spuntali premislili spúntan -a -o: spuntani kmetje
  4.      spúrt  -a m () šport. zelo hiter tek, plavanje, kolesarjenje v zadnjem delu proge: tekmovalec je prešel v spurt
  5.      spúst  -a m () 1. glagolnik od spustiti: spust rolete, zavese / spust po vrvi / spust letala / spust v dolino; spust po severnem pobočju je nevaren; spust s padalom / spust na smučeh 2. svet, ki je čedalje nižji v določeni smeri: položen, strm spust / tura z dolgimi spusti in velikimi vzponi
  6.      spústen  -tna -o prid. () nanašajoč se na spust: spustni mehanizem / spustna vrata / spustni let, polet
  7.      spustíti  -ím dov., spústil ( í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je cenovet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovatiekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti
  8.      spustljív  -a -o prid. ( í) knjiž. ki se da spustiti: spustljivi most
  9.      spústnica  -e ž () cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij; reševalni prt: napeti spustnico
  10.      spuščaj  ipd. gl. izpuščaj ipd.
  11.      spuščálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na spuščanje: spuščalna naprava / spuščalna žičnica ∙ spuščalna postaja nekdaj kraj, prostor, urejen za spuščanje, pripuščanje samca k samicialp. spuščalni klin
  12.      spuščalíšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor za spuščanje: spuščališče pošiljk orožja in hrane / spuščališče za letala pristajališče ∙ ob hlevu je bilo spuščališče nekdaj kraj, prostor, urejen za spuščanje, pripuščanje samca k samici
  13.      spuščálka  -e [tudi k] ž () teh. naprava za prevažanje, pri kateri drsi tovor zaradi lastne teže: spravljati les, premog s spuščalko / tirna spuščalka ♦ gozd. žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže
  14.      spuščálo  -a s (á) agr. priprava za spuščanje zaklanih živali na tla, na voziček za odiranje: razpenjala in spuščala
  15.      spúščanje  -a s (ú) glagolnik od spuščati: spuščanje ročice; priprava za dviganje in spuščanje / spuščanje hrane, orožja iz letala; spuščanje tovora po vrvi / spuščanje letalskih modelov, zmaja / spuščanje bika, merjasca / spuščanje po zaledenelem pobočju; vzpenjanje in spuščanje / spuščanje letala na letališče; prim. izpuščanje
  16.      srakopêrka  in srakopérka -e ž (; ẹ̑) samica srakoperja: srakoperka dobro skrbi za mladiče
  17.      srám  -a tudim () star. spolovilo, zlasti žensko: pokriti si sram
  18.      srám  -ú tudi -a m () 1. neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo / sram ga je bilo za sina ∙ ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje 2. zastar. sramota: spraviti koga v sram
  19.      srámen 1 -mna -o prid. () nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
  20.      srámen 2 -mna -o prid. (á ā) zastar. sramoten: sramen pobeg; sramno dejanje
  21.      sramežljív  -a -o prid. ( í) ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadržanost, sram: tih, sramežljiv fant; otrok je pretirano sramežljiv / biti sramežljiv v ljubezni // ki vsebuje, izraža zadržanost, sram: sramežljiv nasmeh, pogled; sramežljivo čustvo sramežljívo prisl.: sramežljivo gledati v tla; sramežljivo zardevati
  22.      sramežljívec  -vca m () ekspr. sramežljiv človek: norčevati se iz pretiranih sramežljivcev; imajo ga za sramežljivca
  23.      sramežljívka  -e ž () ekspr. sramežljiva ženska: je velika sramežljivka ◊ vrtn. rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica
  24.      sramežljívost  -i ž (í) lastnost sramežljivega človeka: kazati pretirano sramežljivost; otroška sramežljivost
  25.      srámnica  -e ž () 1. anat. parna kost medenice v dimljah: črevnica, sednica in sramnica 2. vet. zunanje spolovilo samice: krava ima oteklo sramnico

   3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA