Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (9.049-9.073)


  1.      izvrgávati  in zvrgávati -am nedov. (ȃ) vet. spravljati iz rodil odmrl, nezrel plod: okužene krave pogosto izvrgavajo ♪
  2.      izvŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati izvŕstno 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno ♪
  3.      izvŕstnost  -i ž (r̄) lastnost, značilnost izvrstnega: izvrstnost vina ♪
  4.      izvŕšba  -e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem ♪
  5.      izvŕšen  -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet ◊ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba ♪
  6.      izvrševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke ♪
  7.      izvrševálen  -lna -o prid. (ȃ) redko izvršen, izvršilen: izvrševalni odbor; izvrševalni organi / izvrševalna oblast ♪
  8.      izvrševálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izvrševalec: vestna izvrševalka nalog ♪
  9.      izvrševánje  -a s (ȃ) glagolnik od izvrševati: izvrševanje dolžnosti, nalog / izvrševanje predpisov, zakonov / vestno izvrševanje poklica / izvrševanje oblasti / izvrševanje kazenskih sankcij ♪
  10.      izvrševáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge ♪
  11.      izvršílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor kaj izpolni, izvede: izvršilec naloge / izvršilec oporoke / publ. izvršilec kaznivega dejanja storilec ♪
  12.      izvršílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor; izvršilni organi; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov 2. nanašajoč se na izvršbo: izvršilni postopek; izvršilni stroški / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba; izvršilni organ kdor opravi izvršbo; izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba; izvršilno sodišče ◊ lingv. izvršilni sedanjik sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost; žel. izvršilne službe službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  13.      izvršílnost  -i ž (ȋ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršilnost naloge ♪
  14.      izvršítelj  -a m (ȋ) kdor kaj izpolni, izvede: izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja // jur. kdor opravi izvršbo; izvršilni organ: davčni, sodni izvršitelj ♪
  15.      izvršíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od izvršitelj: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke ♪
  16.      izvršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izvršiti: izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni ♪
  17.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  18.      izvršítven  -a -o (ȋ) pridevnik od izvršitev: izvršitveni postopek ♪
  19.      izvršljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga ♦ jur. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti ♪
  20.      izvršljívost  -i ž (í) knjiž. izpolnljivost, izvedljivost: izvršljivost načrta ♦ jur. izvršljivost odločbe, terjatve ♪
  21.      izvŕšnik  -a m (ȓ) pog. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna ♪
  22.      izvršník  -a m (í) knjiž., redko izvršitelj: izvršnik direktiv ♪
  23.      izvŕšniški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica ♪
  24.      izvŕšnost  -i ž (ȓ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršnost načrta ♦ jur. izvršnost sodbe ♪
  25.      izvrtanína  -e ž (í) izvrtina: narediti izvrtanino / odstranjevati izvrtanino ♪

   8.924 8.949 8.974 8.999 9.024 9.049 9.074 9.099 9.124 9.149  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA