Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (8.449-8.473)


  1.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s (ȃ) glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata ♪
  2.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  3.      izpričílo  -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti ♪
  4.      izprídenec  -nca m (ȋ) redko izprijenec: fant je izpridenec ♪
  5.      izprídenje  tudi sprídenje -a s (ȋ) izprijenje: moralno izpridenje otrok ♪
  6.      izprídigati  -am dov. (í) ekspr. reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži: izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi; pusti ga, naj se izpridiga ♪
  7.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
  8.      izpríjanje  -a s (ȋ) glagolnik od izprijati: moralno izprijanje; izprijanje dobrih kmečkih nravi ♪
  9.      izpríjati  -am tudi spríjati -am nedov. (ȋ) ekspr. povzročati, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga izprija ♪
  10.      izpríjenec  tudi spríjenec -nca m (ȋ) ekspr. izprijen človek: družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec ♪
  11.      izpríjenje  tudi spríjenje -a s (ȋ) glagolnik od izpriditi: moralno izprijenje; izprijenje značajev ♪
  12.      izpríjenka  tudi spríjenka -e ž (ȋ) ekspr. izprijena ženska: družiti se z izprijenkami ♪
  13.      izpríjenost  tudi spríjenost -i ž (ȋ) značilnost izprijenega človeka: prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost ♪
  14.      izpríščiti se  -im se dov. (í ȋ) med. izpustiti se: lišaj se izprišči; brezoseb. po životu se mu je izpriščilo / koža se izprišči ♪
  15.      izprosíti  -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ȋ ọ́) 1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust // rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje 2. redko pregovoriti, prepričati: očeta ne bo mogoče izprositi ● nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti ♪
  16.      izprosjáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: hrano so izprosjačili ♪
  17.      izprožiti  ipd. gl. sprožiti ipd. ♪
  18.      izprsávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji 2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava ♪
  19.      izpŕsiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal ♪
  20.      izpŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu izpŕskati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja ● nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi ♪
  21.      izprševáti  -újem nedov. (á ȗ) pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre ♪
  22.      izpŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od izpreti: lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev ♪
  23.      izprva  gl. sprva ♪
  24.      izpsováti  -újem dov., izpsovál (á ú) redko ozmerjati, ošteti: izpsovala je sosedo izpsováti se ekspr. z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje: pusti ga, naj se izpsuje ♪
  25.      izpúh  -a m (ȗ) 1. strojn. odvajanje izrabljenih plinov iz motorjev z notranjim zgorevanjem ali pare: izpuh pare, plina; odprtina za izpuh 2. pog. izpušna cev: izpuh pri avtomobilu 3. redko izpušni plini, izpušne pare: izpuhi onesnažujejo ozračje ♪

   8.324 8.349 8.374 8.399 8.424 8.449 8.474 8.499 8.524 8.549  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA