Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (5.774-5.798)


  1.      eólski 2 -a -o prid. (ọ̑) muz., v zvezi eolska lestvica, v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona a navzgor ♪
  2.      epicénter  tudi epicênter -tra m (ẹ̄; ē) geol. točka na zemeljski površini nad žariščem potresa: epicenter potresa je bil blizu Litije; pren. epicenter revolucionarnih vrenj ♪
  3.      epidêrma  -e ž (ȇ) anat., bot. epidermis ♪
  4.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  5.      epífora  -e ž (ȋ) lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov ♪
  6.      epigenétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo ♪
  7.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
  8.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
  9.      epigónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epigone: epigonska lirika / epigonski pisatelj ♪
  10.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
  11.      epigráf  -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
  12.      epigráfik  -a m (á) strokovnjak za epigrafiko ♪
  13.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika ♪
  14.      epigramátik  -a m (á) knjiž. kdor piše epigrame, puščičar ♪
  15.      epilepsíja  -e ž (ȋ) med. živčna bolezen s krči in nezavestjo, božjast: napad epilepsije ♪
  16.      epístelski  -a -o [tǝl] prid. (ȋ) rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja ♪
  17.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni ♪
  18.      epohálen  -lna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena ♪
  19.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo ♪
  20.      epsomít  -a m (ȋ) min. rudnina magnezijev sulfat z vodo, grenka sol ♪
  21.      eremít  -a m (ȋ) knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit ♪
  22.      erínija  -e ž (í) nav. mn., v grški mitologiji boginja maščevanja: podoba erinije s kačastimi lasmi; pren., ekspr. preganjale so ga erinije ♪
  23.      erótik  -a m (ọ́) knjiž. 1. pesnik ljubezenskih pesmi: kot pesnik je izrazit erotik 2. kdor se ljubezensko, spolno čezmerno izživlja ♪
  24.      erozíven  -vna -o prid. (ȋ) geogr. erozijski: erozivna sila; erozivno delovanje ♪
  25.      erráta  errát [era-] s mn. (ȃ) tisk. seznam tiskarskih ali avtorjevih napak z ustreznimi spremembami; popravki ♪

   5.649 5.674 5.699 5.724 5.749 5.774 5.799 5.824 5.849 5.874  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA