Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
3 (41.849-41.873) 
- žužnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki se oglaša z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: žužnjav roj čebel / žužnjavi glasovi ♪
- žvála -e ž (á) nav. mn. 1. železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu; brzda: odpeti žvale; konj je prhal in grizel žvale 2. med. boleča razpoka v ustnem kotu: namazati žvale ♪
- žváliti -im nedov. (á ȃ) nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh ♪
- žvárast -a -o prid. (á) pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso ♪
- žvárcet -a m (ā) gastr. telečja obara z drobtinicami, prepraženimi na maslu: skuhati žvarcet ♪
- žvarovína in žvárovina -e ž (í; á) pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine ♪
- žvéček -čka m (ẹ̑) z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija ♪
- žvéčen -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žvečenje: žvečna sposobnost / redko žvečni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečne mišice žvečilne mišice ♪
- žvéčenje -a s (ẹ́) glagolnik od žvečiti: med žvečenjem se hrana premeša s slino; dolgotrajno, temeljito žvečenje; žvečenje krhljev / tobak za žvečenje ♪
- žvečílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) redko kdor žveči: žvečilci žvečilnega gumija / žvečilec tobaka ♪
- žvečílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust ♪
- žvečílo -a s (í) 1. kar se žveči: izpljuniti žvečilo 2. organ za žvečenje: zobje in druga žvečila ♪
- žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
- žvéčka -e ž (ẹ̑) žarg. žvečilni gumi: delil je otrokom žvečke ♪
- žvégla -e ž (ẹ̑) 1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo 2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla ♪
- žvegláč -a m (á) nar. kdor igra na piščal: poslušati žveglača ♪
- žvéglarica -e ž (ẹ̑) nar. ženska, ki igra na piščal: žveglarica je nehala igrati ♪
- žvegláti -ám tudi žvéglati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 1. etn. igrati na žveglo: en godec je žveglal na žveglo, drugi pa igral na harmoniko 2. nar. igrati na piščal: deček je žveglal in pel ♪
- žvéglica -e ž (ẹ̑) nar. piščal: dečki si delajo žveglice; bezgova, vrbova žveglica ♪
- žvekálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žvečenje: žvekalna sposobnost zobovja / žvekalni organ organ za žvečenje, drobljenje hrane ♦ anat. žvekalne mišice žvečilne mišice ♪
- žvekálka -e [lk tudi u̯k] ž (ȃ) anat. žvečilna mišica: žvekalke in obrazne mišice ♪
- žvekálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih ♪
- žvekánje -a s (ȃ) glagolnik od žvekati: žvekanje utrjuje zobovje ♪
- žvekáti -ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja ♪
- žvenčáti -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í) redko zvenčati: orožje žvenči ♪
41.674 41.699 41.724 41.749 41.774 41.799 41.824 41.849 41.874 41.899 
