Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
3 (38.774-38.798)
- vigílija -e ž (í) rel. dan, večer pred velikim praznikom: to se je zgodilo na vigilijo pred Marijinim praznikom / božična vigilija; velikonočna vigilija velika sobota // obred na ta dan, večer: petje psalmov pri vigiliji ♪
- vigónj -a m (ọ̑) tekst. rahlo vita groba bombažna ali volnena preja: izdelovati vigonj; neskl. pril.: vigonj preja ♪
- vígredi prisl. (ȋ) nar. koroško spomladi: vigredi je pasel ovce ♪
- vihár -ja m (ȃ) 1. močen veter, navadno ob neurju: zunaj divja, ekspr. besni, buči, tuli vihar; vihar je lomil, ruval drevje; vihar nastane, se pojavi; vihar poneha, se poleže, umiri; hrast se upira, ekspr. kljubuje viharju; hud, silovit vihar; prišel je kakor vihar hitro in hrupno / orkanski vihar orkan; peščeni vihar ki dviga, vrtinči pesek; snežni vihar ki dviga, vrtinči sneg; tropski vihar; pren., ekspr. v njenem srcu divja vihar 2. ekspr. hrup, nemir: ob teh besedah je v dvorani nastal vihar; pomiriti vihar v razredu // prepir, polemika, razburjanje: ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti; družinski viharji 3. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: človeštvo je preživelo že dosti viharjev; vihar revolucije, vojne 4. ekspr., s prilastkom velika mera, stopnja česa: dvorano je preplavil vihar navdušenja;
dogodek je izzval vihar ogorčenja // velika množina česa neurejenega: vihar klicev; utišati vihar protestov ● ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ fiz. magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu ♪
- viháren -rna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na vihar: viharni sunki; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje 2. ekspr. zelo hiter, živahen: viharen ples / viharen razvoj tehnike 3. ekspr. zelo močen, silovit: viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva 4. ekspr. poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren, buren: viharni časi / viharno življenje 5. ekspr. čustveno neuravnovešen, razburljiv: viharen fant / viharen značaj ● ekspr. viharna razprava ostra vihárno prisl.: viharno govoriti, spodbujati; viharno ploskati nastopajočim / v povedni rabi jutri bo vroče in viharno ♪
- viháriti -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
- vihárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na viharnike ali viharništvo: viharniška dramatika / viharniško obdobje / viharniško doživljanje stvari ♪
- víhra -e ž (ȋ) 1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra 2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije 3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro ● ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje ♪
- vihráti -ám nedov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka: trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva; lasje ji vihrajo v vetru; na klobuku mu vihra nojevo pero; hiti, da plašč vihra za njim // preh. delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje: veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr. nobena sapa ni vihrala gladine valovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: vihrati proti kraju nesreče; vihrati po stanovanju; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta; konji vihrajo dirjajo; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine se preseljevala, delala pohode // hitro, silovito se premikati: oblaki vihrajo čez pokrajino 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra
požar / tod je vihrala huda bitka; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva ● ekspr. vihrati z rokami neurejeno, silovito kriliti vihráje: vihraje mimo, je nekaj kričal vihrajóč -a -e: teče, vihrajoč s plaščem; vihrajoča zastava ♪
- vihràv -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje // ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj // ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma // ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje ♪
- vihtíti -ím nedov. (ȋ í) star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč ♪
- viják -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki
ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
- vijákar -ja m (ȃ) knjiž., redko helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem ♪
- vijólica -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
- vík -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj ♪
- víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
- víkati -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
- víkendar -ja m (ȋ) pog. lastnik vikenda: pot so naredili vikendarji ♪
- vikúnja -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje ♪
- víle víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
- viléda -e ž (ẹ̑) pog. gobasta krpa iz umetne snovi za uporabo v gospodinjstvu: pobrisati z viledo; neskl. pril.: vileda krpa ♪
- vilenják -a m (á) po ljudskem verovanju človek nadnaravne moči, varovanec vil: vile, vilenjaki in divji možje ♪
- vílice -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
- víličar -ja m (ȋ) teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja ♪
- viličaríst -a m (ȋ) žarg., teh. voznik viličarja: dela kot viličarist ♪
38.649 38.674 38.699 38.724 38.749 38.774 38.799 38.824 38.849 38.874