Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (37.374-37.398)


  1.      uréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole // v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke 2. delati, da prihaja kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati ● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela uréjan -a -o: dobro urejana revija ♪
  2.      urejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost urejenega: urejenost gradiva, kartoteke / urejenost naselja / občudovati njeno elegantno urejenost / tehnična urejenost knjige ♪
  3.      urejeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor kaj ureja: urejevalec kartoteke, podatkov / urejevalci pravopisa / ekspr. filozofi, politiki in drugi urejevalci sveta / ekspr. glavni urejevalec trga je bila država 2. knjiž. regulator: urejevalec vlažnosti se je pokvaril / tudi koža je urejevalec telesne temperature ♪
  4.      urejeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na urejevanje: urejevalna načela / končati urejevalna dela ♪
  5.      urejeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od urejevalec: urejevalka kartoteke / država kot urejevalka družbenega dogajanja ♪
  6.      urejeválnik  -a m (ȃ) elektr. računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje datotek pred njihovo dokončno uporabo: grafični urejevalnik; urejevalnik besedil ♪
  7.      urejevánje  -a s (ȃ) urejanje: urejevanje podatkov / urejevanje izložb / urejevanje cest / urejevanje rokopisa / urejevanje časopisa, oddaje / urejevanje problemov, težav ♪
  8.      urejeváti  -újem nedov. (á ȗ) urejati: urejevati po abecedi, velikosti / urejevati lase; urejevati se pred ogledalom / urejevati okolje / urejevati poslovne knjige / urejevati poti / urejevati rokopis / urejevati časopis, knjižno zbirko / urejevati neprijetno, zapleteno stvar urejeván -a -o: dobro urejevan časopis ♪
  9.      urékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več ♪
  10.      urémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na uremijo: bolnik je uremičen; uremična žival / uremični znaki ♪
  11.      uremíja  -e ž (ȋ) med., vet. zastrupitev krvi s sečem, sečekrvnost: zaradi obolenja ledvic je prišlo do uremije ♪
  12.      úren 1 -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na uro: urni mehanizem; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni; urni stolp stolp z uro; urni žepek telovnika žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja zmogljivost stroja na uro ◊ ekon. urna postavka; rel. urna maša maša za odvrnitev hude ure; teh. urno steklo okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporablja za pokrivanje posodic; voj. urni vžigalnik vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom ♪
  13.      úren 2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši ● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce úrno 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven ♪
  14.      uresníčenje  -a s (ȋ) glagolnik od uresničiti: hitro uresničenje načrtov / prizadevanja za uresničenje pravične družbe ♪
  15.      uresničeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj uresničuje: uresničevalec načrta, zamisli / knjiž. delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev ♪
  16.      uresničeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uresničevanje: uresničevalna sposobnost / uresničevalne možnosti ♪
  17.      uresničeválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od uresničevalec: mlada, sposobna uresničevalka načrta ♪
  18.      uresničevánje  -a s (ȃ) glagolnik od uresničevati: uresničevanje načrtov, zamisli / uresničevanje družbene vloge gledališča / uresničevanje načel, zakonov v praksi ♪
  19.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  20.      uresničítelj  -a m (ȋ) kdor kaj uresniči: uresničitelj načrta, zamisli / uresničitelj obljube ♪
  21.      uresničítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uresničiti: hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe // kar nastane s tem dejanjem: zgodovinske uresničitve te ideje so različne ● publ. ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev uprizoritev, izvedbo ♪
  22.      uresníčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno ♪
  23.      uresničljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da uresničiti: uresničljivi načrti; to ni uresničljivo ♪
  24.      uresničljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost uresničljivega: uresničljivost načrta / uresničljivost napovedi ♪
  25.      urésniti se  -im se, in uresníti se in urésniti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑; ȋ ẹ́ ẹ̄) star. zresniti se: nasmehnil se je, a se je takoj uresnil ♪

   37.249 37.274 37.299 37.324 37.349 37.374 37.399 37.424 37.449 37.474  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA