Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (35.599-35.623)


  1.      šókec  -kca m (ọ̑) nar. kdor se ukvarja z nakupovanjem za koga drugega: Šokci — ti rečem, ki bi bilo bolje, da hodijo po sejmih in živino nakupujejo (M. Kranjec) ♪
  2.      šóla 1 -e ž (ọ̑) 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice / ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo / reformirati šolo šolstvo / star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe / ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma ● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati ◊ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa ♪
  3.      šólarček  -čka m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od šolar: takrat je bil še šolarček; gruča šolarčkov pred šolo; vede se kot šolarček ♪
  4.      šólati  -am nedov. (ọ̑) 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov ● ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino šólati se načrtno (si) pridobivati znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: moj brat se še šola; šolati se v Ljubljani, v tujini; šolal se je le kratek čas; brezplačno, redno se šolati / ne morejo se šolati v maternem jeziku / šolati se za pravnika, zdravnika; šola se za mehanika uči se šólan -a -o: šolan človek; imeti šolan glas; ponosna je na svoje šolane otroke; strokovno šolane negovalke; ni šolana pevka; take podrobnosti opazi le šolano oko; biti šolan v socialističnem duhu ♦ lov. šolani pes ♪
  5.      šólenček  -čka [lǝn] m (ọ̑) manjšalnica od šolen: deklica ima nove šolenčke; šolenčki s pentljo; copatki in šolenčki / elegantni plesni šolenčki ♪
  6.      šólmošter  -tra m (ọ̄) star. učitelj: v vas je prišel nov šolmošter ♪
  7.      šólmoštrski  -a -o prid. (ọ̄) star. učiteljski: šolmoštrska služba ∙ star. on je preveč šolmoštrski rad daje nasvete, nauke ♪
  8.      šólnik  -a m (ọ̑) 1. knjiž. učitelj, profesor, zlasti izkušen: bil je šolnik in narodni buditelj 2. publ. učitelj, prosvetni delavec: dolžnosti in pravice šolnikov ♪
  9.      šolnína  -e ž (ȋ) znesek, ki se plača za obiskovanje šole: biti oproščen šolnine; odpraviti, plačati, pobirati šolnino; polovična šolnina ♪
  10.      šólniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na šolnike: šolniške navade / ima že pet let šolniške prakse šólniško prisl.: vedno ravna preveč (po) šolniško ♪
  11.      šóloobvézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) ki je dolžen obiskovati osnovno šolo: ta mladina je še šoloobvezna / šoloobvezni otrok / doseči šoloobvezno starost ♪
  12.      šóloobvéznik  -a m (ọ̑-ẹ̑) šol. kdor je dolžen obiskovati osnovno šolo: število šoloobveznikov narašča ♪
  13.      šólski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na šolo a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli / Slovenski šolski muzej b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja / šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko ● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja ◊ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo ♪
  14.      šólskorefórmen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na šolsko reformo: šolskoreformna načela; šolskoreformna prizadevanja ♪
  15.      šomoštrováti  -újem nedov. (á ȗ) star. učiteljevati: dolgo je šomoštroval v tem kraju ∙ star. nehaj že šomoštrovati vsiljivo dajati nasvete, nauke ♪
  16.      šòp  šôpa m (ȍ ó) 1. skupek daljših, tanjših istovrstnih stvari, navadno manjši: narediti šop; šop dlake, peres; izpod rute ji gleda šop črnih las; v krtači manjkajo šopi žime / vreči konju nekaj šopov sena / povezati niti v šop; ob bolezni so ji lasje izpadali v šopih; v šopu izpuliti; trava, rastoča v gostih šopih / ekspr. v rokah drži šop bankovcev, kart, listin / šop ključev 2. star. šopek (cvetja): podaril ji je velik šop 3. redko pramen, snop: v sobo je prihajal šop svetlobe / šop isker ♪
  17.      šopíriti  -im nedov. (í ȋ) postavljati v pokončen, štrleč položaj: puran šopiri perje // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: ruševec šopiri rep šopíriti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: kokoš se šopiri ∙ ekspr. te bomo že ugnali, se je šopirila jezno, prezirljivo govorila 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: pred hišo se je šopirila hruška; med vrtovi se šopirijo poslopja / na pročelju hotela so se šopirili svetlobni napisi 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: fantje so se šopirili; pred drugimi ljudmi se rad šopiri; šopiri se kot pav / šopirile so se v novih oblekah / šopiriti se z uspehi 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se šopiriš, doma si pa ponižen / takrat so se tujci šopirili po naši deželi ♪
  18.      šótiš  -a m (ọ̄) etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, pri katerem se udarja z nogami ob tla in ploska: zaplesala sta šotiš // skladba za ta ples: godec je zaigral šotiš ♪
  19.      šotorjênje  tudi šotórjenje -a s (é; ọ̄) glagolnik od šotoriti: vračati se s šotorjenja; oprema za šotorjenje ♪
  20.      šovinístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na šoviniste ali šovinizem: šovinistična gesla / teroristične in šovinistične organizacije / šovinistična nestrpnost; šovinistično sovraštvo šovinístično prisl.: šovinistično nastopati proti komu; šovinistično obarvan članek ♪
  21.      špaléta  -e ž (ẹ̑) grad. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat: v špaleto vstaviti podboj / okenska, zidna špaleta ♪
  22.      špánec  -nca m (ȃ) pog. kar je po izvoru iz Španije: jahati španca / kozarec sladkega španca ♪
  23.      špánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Špance ali Španijo: španski jezik / španske bikoborbe; španska glasba; španska umetnost; špansko vino / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev; španska bolezen gripa, ki se je širila iz Španije ob koncu prve svetovne vojne; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje ● španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. to je zame španska vas to mi je popolnoma neznano ◊ bot. malocvetna španska detelja rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum; gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja; peči španske vetrce; lit. španska asonanca asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi; šah. španska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli napade s kraljevim lovcem črnega skakača na daminem krilu; voj. španski jezdec prenosna ovira iz lesenega ogrodja in bodeče žice; vrtn. španski bezeg okrasni grm z dišečimi vijoličastimi ali belimi cveti, Syringa vulgaris; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge; španska inkvizicija inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva; španska državljanska vojna državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939; zool. španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria špánsko prisl.: govoriti (po) špansko ♪
  24.      špánščina  -e ž (ȃ) španski jezik: uči se španščino; prevajati iz španščine ♪
  25.      špartánski  tudi spartánski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na Špartance ali Šparto: špartanski vojaki / strogost špartanske vzgoje 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv: špartanske vzgojne metode / špartanski način življenja ● knjiž. špartanska oprema skromna, preprosta špartánsko tudi spartánsko prisl.: biti špartansko vzgojen ♪

   35.474 35.499 35.524 35.549 35.574 35.599 35.624 35.649 35.674 35.699  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA