Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (31.899-31.923)


  1.      róžarica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko ženska, ki prodaja rože na stojnici: rožarice s polnimi vozički rož // zeliščarica: zdravilne čaje kupuje pri znani rožarici ♪
  2.      roženíca 1 -e ž (í) 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo ♪
  3.      roženíca 2 -e ž (í) nar. vzhodno škarnik, špirovec: stesati roženice ♪
  4.      roženíčen  -čna -o (ȋ) pridevnik od roženica1: roženična napaka ♪
  5.      roženína  -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase; roževina: kopitna roženina / porezati volu roženino na parkljih // snov iz tega tkiva: okviri očal iz roženine / prodajati roženino izdelke iz te snovi ◊ gozd. gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji strani vej pri iglavcih ♪
  6.      roženínast  -a -o prid. (í) redko roževinast, rožén: očala z roženinastimi okviri ♪
  7.      róženkranc  in róženkránc -a [žǝn] m (ọ̑; ọ̑-ȃ) star. rožni venec: moliti roženkranc / imeti v rokah roženkranc ♪
  8.      róženkravt  -a [žǝn] m (ọ̑) lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi cveti: vejica roženkravta; nageljni, roženkravt in rožmarin ♪
  9.      roženvênski  -a -o [žǝn] prid. (ē) rel. rožnovenski: roženvenska nedelja ♪
  10.      róževec  -vca m (ọ̑) min. poldrag kamen rožnate barve: mizica iz roževca ♪
  11.      roževína  -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase: roževina na parkljih se obrablja; obrezati kopitno roževino; plast roževine; počasna rast roževine // snov iz tega tkiva: glavnik iz roževine / umetna roževina ♪
  12.      rožìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od rog: rožiči telička / pastir piska na rožič / piti iz rožiča; rožič s smodnikom 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožiče; z rožiči puščati kri ♪
  13.      rožlín  -a m (ȋ) bot. visoka vrtna rastlina z belimi, rdečimi, rumenimi cveti, Althaea rosea: rožlin že cveti ♪
  14.      róžnica  tudi rožníca -e ž (ọ̑; í) zool. koščen izrastek na glavi, iz katerega zraste rog: rog in rožnica goveda ♪
  15.      ŕt  -a m (ȓ ŕ) skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka: objadrati rt; rti, kleči in čeri / Rt dobre nade ∙ star. rt kopja konica ♪
  16.      rúbežen  -žni ž (ȗ) star. rubež m: rubežen živine / izterjevati z rubežnijo ♪
  17.      rubíti  in rúbiti -im nedov. (ȋ ú) opravljati rubež: prišli so rubit; rubiti pri kom ∙ tedanji oblastniki so rubili kmete jim odvzemali premičnine, premoženje ♪
  18.      rudár  -ja m (á) delavec, ki koplje premog, rudo: rudarji so nakopali tisoč ton premoga; rudarje je zasulo; rudarji in železarji / ekspr. črni rudarji / trboveljski rudarji ∙ publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih ♪
  19.      rudáriti  -im nedov. (á ȃ) ukvarjati se z iskanjem, pridobivanjem rud, premoga: v prejšnjem stoletju so začeli rudariti v Hrastniku / šel je rudarit na tuje delat kot rudar, rudniški delavec ♪
  20.      rudárjenje  -a s (á) glagolnik od rudariti: začetni časi rudarjenja / zaradi rudarjenja ogrožena poslopja ♪
  21.      rudárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na rudarje ali rudarstvo: težko rudarsko delo / rudarska čelada; rudarska svetilka jamska svetilka / rudarski inženir, tehnik / rudarsko naselje / rudarska šola / pozdraviti z rudarskim pozdravom: srečno ♦ jur. rudarsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v rudarstvu ♪
  22.      rudárstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem rud, premoga: razvoj rudarstva // veda o tem: študirati rudarstvo / inženir rudarstva / profesor za tehnično rudarstvo ♪
  23.      rudbékija  -e ž (ẹ́) bot. rastlina s celimi ali deljenimi listi in rumenimi ali rjavkasto oranžnimi cveti v koških, Rudbeckia: gojiti rudbekije ♪
  24.      rúden  -dna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na rudo: rudna zrna / rudna žila; rudno nahajališče / rudna bogastva ♪
  25.      rudimènt  -ênta m (ȅ é) 1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti // zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana 2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah ♪

   31.774 31.799 31.824 31.849 31.874 31.899 31.924 31.949 31.974 31.999  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA