Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (2.999-3.023)


  1.      čekánast  -a -o prid. (á) podoben čekanu: veliki čekanasti zobje ♪
  2.      čêkelj  -klja m (é) redko podočnik pri prašiču; čekan ♪
  3.      čekóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ◊ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki ♪
  4.      čelárnost  -i ž (ā) nar. lastnost čelarnega ♪
  5.      čelílen  -lna -o prid. (ȋ) les., v zvezi čelilna žaga krožna žaga za čeljenje lesa ♪
  6.      čeljustáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
  7.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
  8.      čêlničen  -čna -o (ȇ) pridevnik od čelnica: čelnična votlina ♪
  9.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  10.      čémer  -a m (ẹ̑) etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje ♪
  11.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil ♪
  12.      čenčàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) čenča: pravijo, da je zelo čenčav; opravljive in čenčave ženske / čenčav časopis ♪
  13.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
  14.      čêpek  -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek ◊ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih ♪
  15.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo ♪
  16.      čépičast  -a -o prid. (ẹ̄) redko podoben čepici: čepičasto pokrivalo ♪
  17.      čepínec  -nca m (ȋ) redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec // obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik ♪
  18.      čepinja  ipd. gl. črepinja ipd. ♪
  19.      čepíti  čépim in čépiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje ♪
  20.      čépka  -e ž (ẹ̑) redko, zlasti v ruskem okolju kapa, kučma: pokrit s toplo kunjo čepko ♪
  21.      čépljec  -a [jǝc] m (ẹ̑) bot., navadno v zvezi beli čepljec visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih; zlati koren ♪
  22.      čépnica  -e ž (ẹ̑) les. žaga za izdelovanje čepov ♪
  23.      čépnik  -a m (ẹ̑) obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj: navrtati dogo s čepnikom // svedru podobno orodje za izdiranje čepov iz sodov ♪
  24.      čêpoven  -vna -o prid. (é) elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi ♪
  25.      čepràv  vez. (ȁ) v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna; avto bom prodal, čeprav v izgubo // za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek // za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen ● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne ♪

   2.874 2.899 2.924 2.949 2.974 2.999 3.024 3.049 3.074 3.099  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA