Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (22.249-22.273)


  1.      óblanje  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od oblati: oblanje desk; stroj za oblanje 2. oblanci: pomesti oblanje; kup oblanja ♪
  2.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  3.      óblast  -a -o prid. (ọ̑) podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega óblasto prisl.: oblasto pristriženo grmovje ♪
  4.      oblásten 1 -tna -o prid. (á ā) 1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten // ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile 2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna oblástno prisl.: oblastno govoriti, se vesti; sablja mu je oblastno visela do tal ♪
  5.      oblásten 2 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora c) oblastni organi č) oblastni akt; oblastna odločba d) oblastno središče oblástno prisl.: oblastno zapleniti; oblastno dovoljeno delovanje ♪
  6.      oblastižêljen  -jna -o prid. (é ē) željen oblasti: oblastiželjen človek; ona je zelo oblastiželjna oblastižêljno prisl.: oblastiželjno izkoriščati razmere ♪
  7.      oblastižêljnost  -i ž (é) lastnost oblastiželjnega človeka: to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost / narediti kaj iz oblastiželjnosti ♪
  8.      oblástnež  -a m (ȃ) 1. ekspr. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi 2. knjiž., redko oblastnik: oblastnež ga je ukazal zapreti ♪
  9.      oblastníca  -e ž (í) ženska oblika od oblastnik: oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi ♪
  10.      oblastníja  -e ž (ȋ) star. oblast, oblastni organ: odlok oblastnije / deželne oblastnije / šolske oblastnije so razpravljale o predlogu ♪
  11.      oblastník  -a m (í) nav. ekspr. kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi: ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino; civilni, vojaški oblastniki; fašistični oblastniki; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki predstavniki oblasti // star. predstojnik, voditelj: cerkveni, šolski oblastniki ♪
  12.      oblastníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblastnike: oblastniško ravnanje / oblastniške skupinice ♪
  13.      oblastníštvo  -a s (ȋ) dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast: drama obravnava problem oblastništva / obdobje carskega oblastništva ♪
  14.      oblástnost  -i ž (á) lastnost, značilnost oblastnega človeka: njena oblastnost vse odbija / v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati ♪
  15.      oblástven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje oblástveno prisl.: oblastveno prepovedati; oblastveno potrjen vodnik ♪
  16.      oblástvo  -a s (ȃ) star. oblast: izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo ∙ star. on je že v oblastvu senc je že mrtev ♪
  17.      óblat  -a m (ọ̑) gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati ♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč // nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom ♪
  18.      óblati  -am nedov. (ọ̑) z obličem delati gladko, ravno: oblati deske, vrata ♪
  19.      oblátiti  -im dov. (á ā) 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države obláten -a -o: oblatena suknja ♪
  20.      oblazíniti  -im dov. (í ȋ) obložiti z mehko podlogo: oblaziniti stole oblazínjen -a -o: oblazinjeni sedeži; oblazinjena klop / tovarna oblazinjenega pohištva / ekspr. njene mehke, oblazinjene roke ♪
  21.      oblazínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od oblaziniti: oblazinjenje pohištva / oblazinjenje je že tu in tam načeto ♪
  22.      oblazíti  in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval ♪
  23.      oblaževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. blažiti: oblaževati bolečine / ljubezen oblažuje človeka oblažujóč -a -e: vse oblažujoče življenje ♪
  24.      oblažíti  -ím dov., oblážil (ȋ í) 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi ♪
  25.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪

   22.124 22.149 22.174 22.199 22.224 22.249 22.274 22.299 22.324 22.349  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA