Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
3 (22.199-22.223) 
- obkládek -dka m (ȃ) kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek ♦ med. burovi obkladki; mrzli obkladek ♪
- obklájen -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno obložen, pokrit: smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi ♪
- obklečáti -ím dov., obklêči in obkléči; obklêčal in obkléčal (á í) ostati v klečečem položaju: ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal ♪
- obkléj in obklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj: kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih povej, obklej boš nazaj ♪
- obklesáti -kléšem dov., obklêši obklešíte; obklêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelati kamen: obklesati marmorni blok 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: zgodbo bo moral avtor še obklesati obklesán -a -o: grobo obklesani kamni ♪
- obkljúkati -am dov. (ȗ) 1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal 2. knjiž., redko obtrkati: obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod ♪
- obkolítev -tve ž (ȋ) glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve; izogniti se obkolitvi ♪
- obkolíti -kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena ♪
- obkolítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obkolitev: obkolitvene čete / obkolitveni manever ♪
- obkóljati -am nedov. (ọ́) zastar. obdajati, obkrožati: poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema ♪
- obkóljenec -nca m (ọ́) kdor je obkoljen: na obkoljence so neprestano streljali ♪
- obkoljeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obkoljevanje: obkoljevalni nameni / obkoljevalni manever, pohod ♪
- obkoljevánje -a s (ȃ) glagolnik od obkoljevati: obkoljevanje osvobojenega ozemlja ♪
- obkoljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote // postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo 2. redko obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče ♪
- obkopáti -kópljem tudi -ám dov., obkôplji obkopljíte tudi obkôpaj obkopájte; obkôpal (á ọ́, ȃ) skopati jarek okrog česa: ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda ♪
- obkoréj prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj: obkorej vzhaja sonce / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov ♪
- obkosíti -ím dov., obkósil; obkošèn (ȋ í) pokositi okrog česa: obkositi krtino / pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili ♪
- obkrájen -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob kraju, robu: obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih ♦ anat. obkrajno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje ♪
- obkróžati -am nedov. (ọ́) 1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje 2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim // biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo ● knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem obkrožajóč -a -e: obkrožajoč obroč; morje obkrožajoče dežele ♪
- obkróženje -a s (ọ́) glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali ♪
- obkroževáti -újem nedov. (á ȗ) obkrožati: zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino ♪
- obkrožítev -tve ž (ȋ) glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta ♪
- obkrožíti in obkróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet ● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina ♪
- obkváčkati -am dov. (ȃ) s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa: obkvačkati vratni izrez, žepni robček; obkvačkati z dvema vrstama petelj ♪
- óbla -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
22.074 22.099 22.124 22.149 22.174 22.199 22.224 22.249 22.274 22.299 
