Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (17.974-17.998)


  1.      múckanje  -a s (ȗ) glagolnik od muckati se: preprečevati muckanje volnene jopice / zadosti je muckanja ♪
  2.      múckast  -a -o prid. (ȗ) 1. ekspr. ki se (rad) ljubkuje: njegovo dekle je muckasto / muckast otrok 2. pog. na katerem se delajo, nabirajo kosmi, kosmiči, svaljki: muckasta jopica ♪
  3.      múckati se  -am se nedov. (ȗ) 1. pog. tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini; kosmatiti se: blago se mucka 2. ekspr. ljubkovati se: otročiček se rad mucka z mamo / po kotih se je muckala z njim / začela se je muckati okrog njega dobrikati se, prilizovati se ♪
  4.      múčen  -čna -o prid., múčnejši (ú ū) 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko // poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje múčno 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali ♪
  5.      múčenec  -nca m (ȗ) kdor je mučen: mučitelj in mučenec ♪
  6.      mučênec  -nca m (é) 1. rel. kdor je pretrpel mučeniško smrt: mučenci in spoznavalci; pren. vsaka stran je imela svoje mučence ∙ star. na dan štiridesetih mučencev v krščanskem okolju 10. marca 2. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi; mučenik: dotrpel je, mučenec ♪
  7.      mučeníca  -e ž (í) 1. ekspr. ženska, ki dosti trpi, težko živi: vsa hiša je slonela na njej, mučenici; če mora količkaj delati, misli, da je mučenica 2. zastar. mučenka: svetnice mučenice ♪
  8.      mučeník  -a m (í) 1. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi: dela se mučenika, pa mu ni nič hudega; je pravi mučenik pri taki ženi / mislil je, da je mučenik za narodno stvar 2. zastar. kdor je pretrpel mučeniško smrt; mučenec: trpljenje mučenikov ∙ star. vreme na dan štiridesetih mučenikov v krščanskem okolju 10. marca ♪
  9.      mučeníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mučence ali mučenike: imeti mučeniški izraz / mučeniška ljubezen / mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel / vznes. prejeti mučeniško krono, palmo biti zveličan zaradi mučeniške smrti ♪
  10.      mučeníštvo  -a s (ȋ) 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene ♪
  11.      múčenje  -a s (ū) glagolnik od mučiti: izsiljevati priznanje z mučenjem / mučenje živali ♪
  12.      mučênka  -e ž (é) rel. ženska, ki je pretrpela mučeniško smrt: kri prvih mučencev in mučenk ♪
  13.      mučílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor muči: uiti mučilcem / ekspr. bil je mučilec svoje družine ♪
  14.      mučílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se muči: mučilna priprava; mučilno orodje ♦ zgod. mučilna klop srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem; mučilno kolo srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa ♪
  15.      mučilíšče  -a s (í) knjiž. kraj mučenja: bližati se mučilišču ♪
  16.      mučílnica  -e ž (ȋ) prostor, kjer se muči: odpeljati jetnike v mučilnico; pren., ekspr. šola naj ne bo mučilnica ♪
  17.      mučílo  -a s (í) mučilna priprava: srednjeveška mučila; pren., ekspr. učbenik naj ne bo mučilo za učence ♪
  18.      mučítelj  -a m (ȋ) kdor muči: prenašati udarce mučiteljev / mučitelj živali / ekspr. mučitelj in tiran ♪
  19.      mučíteljica  -e ž (ȋ) ženska, ki muči: umikati se pred mučiteljico / ekspr. zapustil je hišo svoje mučiteljice ♪
  20.      múčiti  -im nedov. (ú ȗ) 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen ● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo múčiti se 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti ♪
  21.      múčnost  -i ž (ú) značilnost mučnega: zavedati se mučnosti položaja / to prvikrat zanj ni bila mučnost ∙ ekspr. do mučnosti ponavljati zelo dolgo ♪
  22.      múden  -dna -o prid. (ú ū) zastar. zamuden: mudno delo / mudne obresti / mudni ste s tem delom v zamudi, nepravočasni ♪
  23.      mudíti  -ím nedov., mujèn tudi mudèn (ȋ í) 1. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu: pride na obisk in nas mudi; kaj ga mudiš s temi zadevami; ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil; moram iti, ker vas že mudim / star. mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil zamudilo 2. nepreh., star. biti (pre)pozen, imeti zamudo: še pol ure je časa, menda ne bomo mudili; pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili / hitela je, da ne bi mudila zamudila; čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil zamujal mudíti se 1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti na razpolago malo časa, da se kam pride ali kaj opravi: šla sva peš, ker se nama ni mudilo; mudi se jim s pripravami; na vlak, v službo se mu že zelo mudi / ekspr. počakajte malo, kam se vam pa tako mudi; brezoseb. kar počasi delajte, saj se nič ne mudi // z nedoločnikom izraža potrebo, nujnost, da se takoj kam gre, kaj opravi: jaz lahko čakam, meni se ne mudi ženiti; nič preveč se mu ne mudi vrniti dolg; elipt.: otrokom se zelo mudi iz razreda; mudi se mi domov; zmeraj se mu kam mudi / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi 2. v zvezi s s, z porabljati čas za kaj, kar je ovira pri določenem delu: matere so se mudile z otroki, namesto da bi kuhale; imam dosti dela, ne utegnem se muditi z vami 3. s prislovnim določilom izraža daljšo navzočnost koga na določenem mestu: na povratku se je nekaj časa mudil v naših krajih / zdravnik se je dolgo mudil pri bolniku / publ., z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom: srečanja se bo udeležilo več rojakov, ki se mudijo na obisku v domovini so; skupina tujih strokovnjakov se že dalj časa mudi na študijskem potovanju po Jugoslaviji je ● pog. ta stvar se ne mudi stvari ni treba takoj, hitro opraviti; z matematično nalogo sem se dolgo mudil, čeprav ni videti težka dolgo sem jo delal; evfem. mudi se mi nastran opraviti moram malo, veliko potrebo; star. napravi se na pot brez slovesa, nič se ne múdi obotavljaj; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi mudèč -éča -e: šla sta po dvorani, mudeč se zdaj pred eno sliko, zdaj pred drugo; na paši se mudeče čebele ♪
  24.      mudljív  -a -o prid. (ȋ í) redko počasen, obotavljiv: mudljiva ženska mudljívo prisl.: pomlad je v te kraje prihajala mudljivo ♪
  25.      mudljívec  -vca m (ȋ) redko počasnež, obotavljavec: opisati lik vojaka mudljivca / zastar. naložiti globo mudljivcu zamudniku ♪

   17.849 17.874 17.899 17.924 17.949 17.974 17.999 18.024 18.049 18.074  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA