Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

3 (17.224-17.248)


  1.      mókožka  -e ž (ọ̑) zool. manjša močvirska ptica selivka, ki si išče hrano ponoči; grahasta tukalica ♪
  2.      mokráč 1 -a m (á) ekspr., redko kdor nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju: mokrači so lahko otroci in tudi odrasli ♪
  3.      mokráč 2 -a m (á) ekspr., za nasprotnike socialnih demokratov, nekdaj socialni demokrat: govor vnetega mokrača ♪
  4.      môkrast  -a -o prid. (ó) redko nekoliko moker: od redkih snežink je bila streha že mokrasta ♪
  5.      mókrc  -a m (ọ̑) vlažen južni veter, ki prinaša dež: ponoči je začel pihati mokrc ♪
  6.      mokrênje  -a s (é) glagolnik od mokriti: obvladati mokrenje; čaj pospešuje mokrenje; bolečine pri mokrenju ♪
  7.      mokríca  -e ž (í) 1. nav. mn., zool. raki, ki imajo večino nog hodilk enako oblikovanih, Isopoda: mokrice in pajkovci 2. mn., star. močviren svet, močvirje: izsuševati mokrice ♪
  8.      mokrìč  -íča m (ȉ í) bot., navadno v zvezi navadni mokrič manjša rastlina s poleglim, pokončnim ali plavajočim steblom in majhnimi cveti v socvetjih, Montia fontana ♪
  9.      mokríla  -ríl s mn. (ȋ) anat. organi, ki izločajo in odvajajo seč: bolezni mokril ♪
  10.      mokrína  -e ž (í) redko 1. tekočina: iz bulic se izceja mokrina 2. vlaga, mokrota: mokrina zidu; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina ◊ geogr. mokroten, močviren svet ♪
  11.      mokríti  -ím nedov., mokrèn (ȋ í) 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu // izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla ♪
  12.      mokrôta  -e ž (ó) 1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi / ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj // ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu // nar. vlaga: mokrota v stanovanju 2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote 3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi ● ekspr., redko bela mokrota sneg ♪
  13.      mokrôten  -tna -o prid. (ó) nekoliko moker, vlažen: mokroten zid / mokrotni pašniki; mokrotna pot; mokrotna tla / mokrotno stanovanje vlažno / mokroten dan; mokrotno vreme / mokroten oblak; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija izolacija proti vlagi mokrôtno prisl., v povedni rabi: če je le malo mokrotno, to seme že kali; ob zidu, v dolini je mokrotno ♪
  14.      mól 1 -a m (ọ̑) 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu ♪
  15.      mól 2 -a m (ọ̑) kem. masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi ♪
  16.      molár  -ja m (ȃ) anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik: korenine molarjev ♦ zool. zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik ♪
  17.      molčánje  -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od molčati: spregovoriti po dolgem, kratkem, mučnem molčanju / molčanje dreves / sam pri sebi je prisegel molčanje / redko v prostoru je uho čutilo le topo molčanje molk ♪
  18.      molčáti  -ím [u̯č] nedov., mólči; mólčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči ● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati molčé: molče delati, gledati, poslušati ● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami molčèč -éča -e 1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha 2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč ♪
  19.      molčávec  -vca [u̯č] m (ȃ) redko molčečnež, molčečnik: imeli so ga za molčavca ♪
  20.      molčávost  -i [u̯č] ž (á) redko molčečnost: njegova trdovratna molčavost ♪
  21.      molčéčen  -čna -o [u̯č] prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki rad molči: visok in molčečen fant; pri delu je bil molčečen; bil je precej molčečen mož 2. ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: imeti molčečne sodelavce; jetniki so bili do kraja molčečni ♪
  22.      molčéčnež  -a [u̯č] m (ẹ̑) ekspr. molčeč človek: molčečneži in zgovorneži / od tega molčečneža ne boš ničesar izvedel ♪
  23.      molčéčnik  -a [u̯č] m (ẹ̑) ekspr. molčeč človek: molčečnik se je razgovoril / od tega molčečnika ne boš ničesar izvedel ♪
  24.      molčéčnost  -i [u̯č] ž (ẹ́) lastnost molčečnega človeka: prirojena molčečnost in neokretnost / obljubiti komu molčečnost / poklicna molčečnost ♦ rel. spovedna molčečnost ♪
  25.      môlčkati  -am nedov. (ȏ) otr. moliti: zdaj molčkaj, potem pa zaspančkaj ♪

   17.099 17.124 17.149 17.174 17.199 17.224 17.249 17.274 17.299 17.324  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA