Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

24 (451-475)


  1.      dristíti  -ím nedov. (ȋ í) star. pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; čistiti: dristiti bolnika ♪
  2.      drístlja  -e ž (ȋ) med. priprava za dajanje odvajalnih, zdravilnih ali hranilnih tekočin v danko; klistirka ♪
  3.      dŕkati  -am nedov. (ȓ) zastar. 1. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu 2. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat ♪
  4.      dŕkelj  -klja m (ŕ) zastar. palica, krepelec: otroci so z drklji udrihali po oslu ♪
  5.      drób 1 -a m, mest. ed. tudi drôbu (ọ̑) 1. ekspr. trebuh: bolečine v drobu 2. star. drobovje: ves drob ima bolan / zaloge premoga v zemeljskem drobu ♪
  6.      drobtínast  -a -o prid. (í) ki je iz drobtin: drobtinasto testo ♪
  7.      drúgikrat  prisl. (ū) pri ponavljanju na drugem mestu; drugič: že drugikrat se peljem tod // ob drugi(h) priložnosti(h): pa drugikrat kaj več o tem; drugikrat se jezi, danes pa je miren ♪
  8.      družíti  in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
  9.      dualíst  -a m (ȋ) pristaš dualizma: prepričan dualist; med filozofi in psihologi je precej dualistov ♪
  10.      dúo  -a m (ȗ) muz. skladba za dve različni glasbili: duo za violino in violončelo // izvajanje take skladbe: vadita duo / bila sta izredno uigran duo / nastopata v duu ♪
  11.      dvajsetíca  -e ž (í) 1. nekdaj avstrijski novec za dvajset krajcarjev: ob slovesu mu je dala dvajsetico; srebrne dvajsetice 2. pog. številka dvajset: zadela je dvajsetica ♪
  12.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪
  13.      dvánajsti  in dvanájsti -a -o štev. (ȃ; á) ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra; v dvanajstem letu; okoli dvanajste (ure) 12h; 24h / dvanajsti del celote ∙ ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu ♪
  14.      dvóetážen  -žna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon ♪
  15.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  16.      dvójádrnica  -e ž (ọ̑-ȃ) ladja z dvema jadroma ♪
  17.      dvójájčen  -čna -o prid. (ọ̑-ā) med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec ♪
  18.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  19.      dvójámboren  -rna -o prid. (ọ̑-ā) ki ima dva jambora: dvojamborna jadrnica ♪
  20.      dvójámborka  -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke ♪
  21.      dvójámbornica  -e ž (ọ̑-ā) ladja z dvema jamboroma: pluti z dvojambornico; tovorna, trgovska dvojambornica; kapitan dvojambornice ♪
  22.      dvójámbornik  -a m (ọ̑-ā) dvojambornica: v zalivu je zasidran majhen dvojambornik ♪
  23.      dvójba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: dvojbe so me mučile / nikdar ni bil v dvojbi glede tega / ni dvojbe, da bo prišel ♪
  24.      dvójček  -čka m (ọ̄) 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku ● rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija ◊ astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema ♪
  25.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪

   326 351 376 401 426 451 476 501 526 551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA