Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

23 (1.299-1.323)


  1.      iztòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok 4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina ♪
  2.      iztólči  -tólčem [ou̯] dov., iztólci iztólcite in iztolcíte; iztólkel iztólkla (ọ̑) 1. s tolčenjem spraviti iz česa: iztolči opeko iz zida 2. s tolčenjem narediti, izoblikovati: iztolči luknjo v zid ♦ um. iztolči ornament iztólčen -a -o: iztolčen relief; meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji ♪
  3.      iztopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. s topotanjem doseči, da kdo zapusti določen prostor: iztopotati predavatelja iz razreda / iztopotati igralca z odra ♪
  4.      iztovárjanje  -a s (á) glagolnik od iztovarjati: iztovarjanje blaga; iztovarjanje pšenice iz vagona / iztovarjanje ladje ♪
  5.      iztovárjati  -am nedov. (á) spravljati kaj s prevoznega sredstva: iztovarjati blago z ladje; iztovarjati bale papirja s kamiona; iztovarjati pošto na letališču / iztovarjati ladjo raztovarjati / publ. ladja iztovarja v Kopru ♪
  6.      iztovorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od iztovoriti: iztovoritev blaga ♪
  7.      iztovóriti  -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti 2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo iztovóriti se, tudi iztovoríti se izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o: iztovorjeno blago ♪
  8.      iztoževáti  -újem nedov. (á ȗ) s tožbo dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: iztoževati preživnine, terjatve ♪
  9.      iztožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od iztožiti: iztožitev dolga, terjatve ♪
  10.      iztožíti  in iztóžiti -im dov. (ȋ ọ́) s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: tožil je in iztožil; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika iztožíti se in iztóžiti se knjiž., redko povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: iztožil se mu je iztóžen -a -o: iztožena terjatev ♪
  11.      iztožljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se da iztožiti: iztožljiv dolg; iztožljiva obveznost ♪
  12.      iztožljívost  -i ž (í) jur. značilnost, lastnost iztožljivega: iztožljivost obveznosti, terjatve ♪
  13.      iztŕcati  -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe ♪
  14.      iztrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki ♪
  15.      iztrebína  -e ž (í) nav. mn., vet. ovojnice ploda, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo ♪
  16.      iztrebítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od iztrebiti: iztrebitev ustreljene divjačine / iztrebitev bogomilov ♪
  17.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  18.      iztrébljanje  -a s (ẹ́) glagolnik od iztrebljati: iztrebljanje gozda / iztrebljanje krokodilov / množično iztrebljanje Židov; iztrebljanje narodne manjšine / pospešiti iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi; redno iztrebljanje ♪
  19.      iztrébljati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo iztrébljati se izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu ♪
  20.      iztrébljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od iztrebiti: iztrebljenje gozda / iztrebljenje kitov / groziti narodu z iztrebljenjem / boj za iztrebljenje tuberkuloze / iztrebljenje črevesa ♪
  21.      iztrebljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) ekspr. kdor iztreblja, uničuje: nacisti so bili iztrebljevalci Židov ♪
  22.      iztrebljeválen  -lna -o prid. (ȃ) ekspr. ki iztreblja, uničuje: iztrebljevalno orožje / iztrebljevalna vojna ♪
  23.      iztrebljevánje  -a s (ȃ) iztrebljanje: iztrebljevanje gozdov / iztrebljevanje nalezljivih bolezni / iztrebljevanje blata ♪
  24.      iztrebúšiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž., ekspr. izbočiti trebuh: iztrebušil se je in prekrižal roke ♪
  25.      iztrépati  -am in strépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa: iztrepati prah iz obleke / stoji na balkonu in iztrepa rjuhe ♪

   1.174 1.199 1.224 1.249 1.274 1.299 1.324 1.349 1.374 1.399  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA