Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

22 (1.502-1.526)


  1.      izpeljánček  tudi speljánček -čka m (á) ptič, goden za letanje: komaj iz gnezda zleteli izpeljančki // ekspr. mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti: pozabavala se je z izpeljančkom ♪
  2.      izpeljánka  -e ž (á) 1. lingv. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke 2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila 3. knjiž., redko sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega ♪
  3.      izpeljáti  -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca 3. spraviti iz česa a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati ♪
  4.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  5.      izpeljávati  -am tudi speljávati -am nedov. (ȃ) 1. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: pisec študije izpeljava svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljavala mladiče; siničke se izpeljavajo iz gnezda 3. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: večkrat ga je izpeljavala, kaj mu je; prim. speljavati ♪
  6.      izpeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpeljevati: izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo ♪
  7.      izpeljeváti  -újem tudi speljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: sinica je izpeljevala mladiče; lastovke se že izpeljujejo 3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: znanstveniki so izpeljevali nastanek živali; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena 5. lingv. tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljevati primernik iz osnovnika 6. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: izpeljevala ga je o sosedovem fantu; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma; prim. speljevati ♪
  8.      izpeljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da izpeljati: izpeljiv načrt / ta rešitev ni izpeljiva ♪
  9.      izpeljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost izpeljivega: izpeljivost načrta ♪
  10.      izpénjati  -am nedov. (ẹ̑) redko jemati ven, odpenjati: izpenjati vponko ♪
  11.      izpéti  -pnèm dov., izpél; nam. izpét in izpèt (ẹ́ ȅ) redko vzeti ven, odpeti: izpeti vrv ♪
  12.      izpéti  -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó) 1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem // zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca 2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti 3. ekspr., redko reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve ● nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt izpéti se biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu ● ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz izpét -a -o: njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna ♪
  13.      izpévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v tem delu avtor izpeva svojo dušo izpévati se prihajati v stanje, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: nova zbirka kaže, da se pesnik polagoma izpeva ♪
  14.      izpíhati  -am dov., tudi izpihájte; tudi izpihála (í) 1. s pihanjem spraviti iz česa: izpihati kaj iz cevi / izpihati jajce / ekspr. skoraj bi si izpihala pljuča, tako je hitela 2. ekspr. s pihanjem izoblikovati, ustvariti: izpihati ton iz piščali izpíhati se prenehati pihati: burja, veter se izpiha izpíhan -a -o: izpihano jajce; prim. spihati ♪
  15.      izpihávati  -am nedov. (ȃ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline ♪
  16.      izpíhniti  -em dov. (í ȋ) s pihanjem spraviti iz česa: izpihniti vodo iz cevke // s pihanjem spraviti iz ust, pljuč: izpihniti cigaretni dim izpíhnjen -a -o: izpihnjeno jajce ♪
  17.      izpihovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpihovati: izpihovanje cevi ♪
  18.      izpihováti  -újem nedov. (á ȗ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihovati smeti // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihovati tobakov dim ♪
  19.      izpíjati  -am nedov. (í) star. piti: počasi izpijati pivo / vročina nam izpija moči ♪
  20.      izpíkčati  -am dov. (ȋ) tisk. narediti pike namesto črk: izpikčati kazalo izpíkčan -a -o: izpikčane vrste ♪
  21.      izpíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s pilo obdelati predmet: izpiliti obroček / izpiliti zarezo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: drsalci so izpilili tehniko; prevod bo treba še izpiliti izpíljen -a -o: izpiljen jezik; umetniško izpiljen feljton; prim. spiliti ♪
  22.      izpíljenost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost izpiljenega: izpiljenost obročka / knjiž. jezikovna izpiljenost; izpiljenost prevoda ♪
  23.      izpípati  -am tudi -ljem tudi spípati -am tudi -ljem dov. (ȋ ȋ) nar. 1. izpuliti, izdreti: izpipati zob; izpipati s korenino vred / izpipati ptici perje populiti 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpipal je denar iz njega ♪
  24.      izpirálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor kaj izpira: izpiralec kotlov; pometači in izpiralci / izpiralec zlata ♪
  25.      izpirálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izpiranje: izpiralna naprava; dodati izpiralni vodi za pisano perilo nekoliko kisa ♦ fot. izpiralno korito; teh. izpiralno olje ♪

   1.377 1.402 1.427 1.452 1.477 1.502 1.527 1.552 1.577 1.602  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA