Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (9.641-9.665) 
- iluzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na iluzijo: iluzijske poteze v njegovem razmišljanju / drama vsebuje veliko iluzijskih elementov ♪
- iluzionáren -rna -o prid. (ȃ) redko iluzijski: iluzionarna predstava ♪
- iluzioníst -a m (ȋ) 1. kdor se vdaja iluzijam: bil je nepopravljiv iluzionist 2. kdor zna z izredno spretnostjo uporabljati tehnične pripomočke za prikazovanje raznih trikov: žonglerji in iluzionisti 3. predstavnik iluzionizma: baročni slikar iluzionist / razvil se je v iluzionista ♪
- iluzionístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na iluzionizem: vdajal se je iluzionističnemu optimizmu / iluzionistični nazori / razvito iluzionistično slikarstvo ♪
- iluzionízem -zma m (ȋ) 1. knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam: iluzionizem mladih bohemov 2. um. umetnostna smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz: mojstri iluzionizma ◊ filoz. subjektivni idealistični nauk, da je svet samo človeška predstava in iluzija; Schopenhauerjev iluzionizem ♪
- iluzóren -rna -o prid. (ọ̑) 1. ekspr., navadno v povedni rabi nemogoč, neverjeten: takšni načrti so popolnoma iluzorni; zvečanje plač je iluzorno 2. nanašajoč se na iluzijo: iluzorni obstoj stvari iluzórno prisl.: v povedni rabi iluzorno bi bilo misliti kaj takega ♪
- iluzórnost -i ž (ọ̑) nav. ekspr. lastnost, značilnost iluzornega: iluzornost načrtov je očitna / iluzornost prepričanja o lastni pomembnosti ♪
- im... predpona, gl. in... ♪
- image gl. imidž ♪
- imaginácija -e ž (á) knjiž. domišljija, fantazija: spodbujati imaginacijo; to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr. v tem primeru gre za čisto imaginacijo ♪
- imagináren -rna -o prid. (ȃ) ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: vse se dogaja v imaginarnem prostoru; živi v imaginarnem svetu / opisuje neko imaginarno osebo / ekspr. njegovi strahovi so čisto imaginarni // ekspr. nedoločen, nejasen: o tem ima imaginarno predstavo / korist je popolnoma imaginarna ◊ geom. imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; mat. imaginarna enota število, katerega kvadrat je —1; imaginarno število število, katerega kvadrat je negativno realno število ♪
- imaginárnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost imaginarnega: imaginarnost oseb v romanu / režiser je v drami poudaril imaginarnost ♪
- imaginatíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. domišljijski, fantazijski: imaginativna moč, sila / imaginativna predstava ♪
- imaginíst -a m (ȋ) predstavnik imaginizma: futuristi, simbolisti in imaginisti / ruski imaginisti ♪
- imaginízem -zma m (ȋ) lit. smer v ruskem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki uporablja prispodobo kot glavno izrazno sredstvo: Jesenin kot predstavnik imaginizma ♪
- imagízem -zma m (ȋ) lit. smer, zlasti v angleškem in ameriškem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki odklanja romantiko in uporablja intelektualizirano prispodobo kot glavno izrazno sredstvo: simbolizem in imagizem ♪
- imágo -a m (ȃ) zool. žuželka na zadnji razvojni stopnji; razvita, odrasla žuželka: imago je pogosto krilat ♪
- imám tudi imán -a m (ȃ) v muslimanskem okolju 1. nekdaj naslov za vladarja: vrsta imamov, ki so sledili Mohamedu / jemenski imam 2. kdor vodi skupno molitev: izbrati imama // duhovnik: smrt starega imama 3. naslov pomembnega učenjaka ♪
- imanénca -e ž (ẹ̑) knjiž. lastnost, značilnost imanentnega: logika imanence zgodovinskega gibanja / upoštevati načelo estetske imanence ♪
- imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika ◊ filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti ♪
- imanentízem -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti: fizikalizem in imanentizem 2. knjiž., redko lastnost, značilnost imanentnega: imanentizem sveta ♪
- imanéntnost -i ž (ẹ̑) knjiž. lastnost, značilnost imanentnega: spoznati imanentnost filmskega ustvarjanja ♪
- ìmateriálen -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. nematerialen: imaterialna škoda ♪
- imatrikulácija -e ž (á) adm. vpis v matično knjigo ali na univerzo: potrdilo o imatrikulaciji ♪
- imatrikulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imatrikulacijo: imatrikulacijsko potrdilo / imatrikulacijska taksa ♪
9.516 9.541 9.566 9.591 9.616 9.641 9.666 9.691 9.716 9.741