Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (9.366-9.390) 
- hvalísanje -a s (ȋ) glagolnik od hvalisati: zoprno je poslušati njegovo hvalisanje; bahavo, nesramno hvalisanje ♪
- hvalísati -am nedov. (ȋ) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se hvalisajóč -a -e: časopis je objavil hvalisajočo oceno hvalísan -a -o: hvalisana kulturnost našega ljudstva ♪
- hvalísav -a -o prid. (ȋ) ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: hvalisav in prepirljiv človek / hvalisava reklama / hvalisavi pokloni ♪
- hvalísavec -vca m (ȋ) kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec ♪
- hvalísavost -i ž (ȋ) lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost; boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti ∙ ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema ♪
- hvalítelj -a m (ȋ) kdor hvali: njegovi hvalitelji ga niso zapustili ♪
- hvalíti in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati,
poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
- hvalívec -vca m (ȋ) kdor hvali: dobra dela se sama hvalijo, ne potrebujejo hvalivcev ♪
- hváljenje -a s (á) glagolnik od hvaliti: samo hvaljenje ga bo še pokvarilo; hvaljenje lastnih uspehov / hvaljenje Boga / njegovo bahaštvo in hvaljenje nam že preseda ♪
- hválnica -e ž (ȃ) 1. lit. pesem v počastitev, hvalo česa: napisati hvalnico; mogočna, veličastna hvalnica; hvalnica stvarstva, življenja; hvalnica ljubezni, naravi, svobodi ∙ ekspr. vedno mu poje hvalnice zelo ga hvali 2. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu: moliti, peti hvalnice ♪
- hvalospèv in hvalospév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. rel. hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše: moliti hvalospev / velikonočni hvalospev 2. redko slavospev, hvalnica: hvalospev zaslužnemu možu; hvalospev pomladi ∙ ekspr. neprestano mu poje hvalospeve zelo ga hvali ♪
- hvastáč -a m (á) ekspr., redko bahav, domišljav človek: družba glasnih hvastačev; prišel je v roke sleparjem in hvastačem ♪
- hvastánje -a s (ȃ) ekspr., redko bahavo, domišljavo govorjenje ali ravnanje: prazno hvastanje; širokoustenje in hvastanje ♪
- hvastàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr., redko bahav, domišljav: hvastav človek / hvastavo govorjenje hvastávo prisl.: hvastavo pripovedovati o dogodivščinah ♪
- hvastávost -i ž (á) ekspr., redko bahavost, domišljavost: njegova hvastavost mi preseda ♪
- hvatán -a m (ȃ) zool. južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles: črni hvatan ♪
- hvóšč -a m (ọ̑) nar. koroško njivska preslica: s hvoščem zarasle grede / čaj iz hvošča ♪
- í m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, í íja (ȋ) deseta črka slovenske abecede: napisati i; narediti, zapisati piko na i; čitljivi iji ∙ ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: kratki i ◊ lingv. samostalniki s končnico -i v rodilniku; i-osnova ijevska osnova; mat. i število, katerega kvadrat je -1; neskl. pril.: metal. profil I in I profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I ♪
- i prisl., zastar. tudi: i jaz se s tem ne strinjam; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti ♪
- ì in i vez. (ȉ) zastar. in, pa: vse dni i vse noči // star., v zvezi i - i tako — kakor: smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente ♪
- í medm. (ȋ) izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: i, pa smo te ujeli na laži ♪
- ì medm. (ȉ) raba peša 1. izraža začudenje, nejevoljo: i, o čem drugem pa naj bi govoril / i, kaj pa je? e 2. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem; e, eh: i, seveda, strah ga je; i no, saj ti zaupam / star. kam naj deneš, vprašaš? — I, kjer si vzel (A. Aškerc) ♪
- i... predpona, gl. in... ♪
- í-á medm. (ȋ-ȃ) posnema glas osla: i-a, i-a, je rigal osel ♪
- iatro... ali iátro... prvi del zloženk (ȃ) med. nanašajoč se na zdravnike ali zdravila: iatrogen; iatrokemija ♪
9.241 9.266 9.291 9.316 9.341 9.366 9.391 9.416 9.441 9.466