Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (9.341-9.365)



  1.      húrija  -e ž (ú) v muslimanski veri večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju: hurija z lesketajočimi se očmi
  2.      hurikán  -a m () izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: hurikan je divjal nad Florido; napovedal je čas in pot hurikana
  3.      huríska  -e ž () v muslimanski veri večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju: bila je lepa kot huriska
  4.      hurónski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. izredno glasen, hrupen: huronski krik, smeh; huronsko vpitje
  5.      husít  -a m () pripadnik husitstva: vojna s husiti
  6.      husitízem  -zma m () versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: pripadnik husitizma; širjenje husitizma / nazori husitizma
  7.      husítski  -a -o prid. () nanašajoč se na husite ali husitstvo: husitska sekta; husitske vojne; husitsko gibanje / husitski nazori
  8.      husítstvo  -a s () versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: husitstvo se je naglo širilo / obsojen je bil zaradi husitstva
  9.      hùš  in húš medm. (; ) 1. izraža hud mraz: huš, danes je pa zelo mraz 2. izraža nagel premik, prelet: huš! je zletel ptič iz grmovja
  10.      hùšk  medm. () izraža nagel premik, prelet: hušk! je nekaj švignilo mimo
  11.      húškati  -am nedov. () 1. šumeč hitro, sunkovito se premikati: netopirji huškajo v mraku; izpod grmov so huškali zajci // ekspr. večkrat hitro, sunkovito se premakniti: sključene postave so huškale po vrtu sem in tja / sence huškajo mimo okna 2. izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati: huškati v dlani, v premrle roke
  12.      húškniti  -em dov.) 1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo; ptice so hušknile z drevesa; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi // ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto; hušknil je v hišo kakor tat 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza; rdečica ji je hušknila v lice 3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke
  13.      húšniti  -em dov.) huškniti: sova je hušnila nad vrhovi / neznanca sta hušnila kot duh skozi zadnja vrata / ob zidu je hušnila nerazločna senca / iz suhljadi je hušnil droben plamenček
  14.      huzár  -ja m (ā) nekdaj vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi: na čelu konjenice so bili huzarji ∙ slabš. Bachovi huzarji v stari Avstriji uradniki kot uresničevalci absolutističnih, centralističnih načel ministra Bacha
  15.      huzárski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na huzarje: huzarski polk / huzarska suknja, uniforma
  16.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
  17.      hválec  -lca m () ekspr., redko kdor se (rad) hvali: kdo te bo le poslušal, hvalec
  18.      hválen  -lna -o prid. (ā) 1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost; hvalna molitev, pesem 2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov; hvalno dejanje rešitelja hválno prisl., v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja; sam.: dobiti hvalno iz fizike nekdaj drugo najvišjo pozitivno oceno
  19.      hvalevréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) vreden hvale, priznanja: hvalevreden namen; storil je hvalevredno dejanje / zastar. otrok je zaradi svoje pridnosti res hvalevreden vreden hvale, pohvale
  20.      hválež  -a m () ekspr., redko kdor se (rad) hvali: ne morem več poslušati tega hvaleža
  21.      hvaléžen  -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela hvaléžno prisl.: hvaležno pogledati; hvaležno sprejeti dar, nasvet; ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
  22.      hvaléžnost  -i ž (ẹ́) čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost; storiti kaj iz hvaležnosti; globoka, iskrena, velika hvaležnost; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti // izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; pričakovati hvaležnost; računati, zanašati se na hvaležnost; poplačati dobroto s hvaležnostjo
  23.      hvalíčenje  -a s () glagolnik od hvaličiti: nehaj že s tem svojim hvaličenjem
  24.      hvalíčiti  -im nedov.) pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: hvaličil je vse po vrsti / ekspr. samo hvaliči se, ne naredi pa nič hvali se
  25.      hvalílen  -lna -o prid. () ki izraža hvalo, priznanje: hvalilen govor; hvalilne besede

   9.216 9.241 9.266 9.291 9.316 9.341 9.366 9.391 9.416 9.441  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA