Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (9.066-9.090)


  1.      hŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri ∙ ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla ♪
  2.      hŕliti  -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti // spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel ♪
  3.      hròm  hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
  4.      hromák  -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci ♪
  5.      hromatičen  ipd. gl. kromatičen ipd. ♪
  6.      hrômec  -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami ♪
  7.      hromênje  -a s (é) glagolnik od hrometi: hromenje nog ♪
  8.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele ♪
  9.      hromílen  -lna -o prid. (ȋ) ki hromi: hromilni strupi ♪
  10.      hromílo  -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo ♪
  11.      hromítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od hromiti ali hrometi: povzročiti hromitev / hromitev volje ♪
  12.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  13.      hromonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec ♪
  14.      hromosom  ipd. gl. kromosom ipd. ♪
  15.      hrômost  in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪
  16.      hromòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko hrumenje: kljub hromotu je dobro spal ♪
  17.      hromôta  -e ž (ó) lastnost, stanje hromega: težila ga je hromota; hromota nog; hromota v križu / ranjenec je čutil vedno večjo hromoto; pren., knjiž. duhovna hromota ♪
  18.      hromôten  -tna -o prid. (ó) nekoliko hrom: star je že in hromoten; hromotna ženska // nar. slaboten, bolehen: zadnje čase je nekam hromoten ♪
  19.      hromôtnost  -i ž (ó) lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih ♪
  20.      hrôpec  -pca m (ō) nav. mn., med. grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju: zdravnik je ugotovil hropce v pljučih / suhi hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek; vlažni hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek ♪
  21.      hropênje  -a s (é) glagolnik od hropeti ali hropsti: iz sobe je bilo slišati hropenje / hropenje razjarjene živali / hropenje motorja, vlaka ♪
  22.      hropéti  -ím nedov., tudi hrôpel (ẹ́ í) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo; brezoseb. v prsih mu hropi ∙ ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hropi hropé: prsi so se mu hrope vzdigovale hropèč -éča -e: ležal je težko hropeč; hropeči ranjenci; prisl.: hropeče dihati ♪
  23.      hropljáj  -a m (ȃ) knjiž. hropeč dih: še nekaj hropljajev in umrl je ♪
  24.      hrôpniti  -em dov. (ó ȏ) dihniti s hropečim glasom: hropnil je in umrl ∙ ekspr. ti si me ovadil, je zamolklo hropnil hropeče rekel ♪
  25.      hropòt  -ôta m (ȍ ó) redko ropot: hropot motorjev // hropenje: smrtni hropot je prihajal iz njegovih ust ♪

   8.941 8.966 8.991 9.016 9.041 9.066 9.091 9.116 9.141 9.166  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA