Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (8.366-8.390)


  1.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
  2.      habilitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪
  3.      habilitíranec  -nca m (ȋ) ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod ♪
  4.      habilitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj ♪
  5.      habína  -e ž (ȋ) nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov) ♪
  6.      hábit  -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
  7.      hábiti  -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
  8.      habituálen  -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
  9.      hábitus  -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
  10.      habníti  in hábniti -em dov. (ȋ á ā) nar. zahodno suniti, dregniti: s komolcem je habnila moža pod rebra ♪
  11.      hábsburški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dinastijo Habsburžanov: habsburška monarhija / habsburška politika ♪
  12.      haciénda  -e ž (ẹ̑) v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi ♪
  13.      hagiolóški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. svet, svetosten, nabožen: hagiološko čustvovanje ♪
  14.      hahá  in hahà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: haha, kako je to zabavno / haha(ha), se je smejal na ves glas 2. izraža posmeh: haha, pa je prejel zasluženo plačilo ♪
  15.      hàj  medm. (ȁ) 1. izraža veselje, razigranost; hej: haj, to je ples 2. izraža opozorilo: haj, pridi ven ♪
  16.      hajdegerjánstvo  -a s (ȃ) filoz. Heideggerjeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš hajdegerjanstva ♪
  17.      hajdúk  -a m (ū) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka ♪
  18.      hajdúštvo  -a s (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj boj proti turškemu okupatorju: vloga hajduštva v boju za svobodo 2. slabš. razbojništvo: kaznovati zaradi hajduštva ♪
  19.      hájka  -e ž (ȃ) med narodnoosvobodilnim bojem manjša vojaška ali policijska akcija proti partizanskim enotam: hajke so zajele ves predel; umikati se hajki // pog., ekspr. mrzlično, množično prizadevanje za kaj: hajka za maslom / v pisarni imamo izredno veliko dela, pravo hajko ♪
  20.      hála  -e ž (á) 1. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: podrla se je streha nad tovarniško halo; športna hala; konstrukcija za veliko halo / kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži dvorano / v daljavi je videl pristaniške hale 2. redko avla: hotelska hala ♪
  21.      halkopirít  -a m (ȋ) min. rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec: pridobivanje bakra iz halkopirita ♪
  22.      haló 2 -ja m (ọ̑) meteor. svetel kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju: lunin, sončni halo; neskl. pril.: psih. halo efekt in haloefekt pojav, da se določena oseba ocenjuje po osebnem vtisu ♪
  23.      haló  tudi hàlo medm. (ọ̑; ȁ) izraža opozorilo: halo, halo(oo), oglasi se vendar / halo, kdo je pri telefonu // izraža ukaz, spodbudo: halo, otroci, domov ♪
  24.      haloefekt  gl. halo2 ♪
  25.      halofít  -a m (ȋ) nav. mn., bot. rastline, ki uspevajo le na slanih tleh, Halofita: halofiti imajo veliko sesalno moč ♪

   8.241 8.266 8.291 8.316 8.341 8.366 8.391 8.416 8.441 8.466  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA