Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (6.326-6.350)

dvómiti -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
dvomljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
dvómôčen -čna -o prid. (ọ̑-ó) bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti ♪
dvónóžen -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki ima dve nogi: dvonožne živali 2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah ♪
dvópasóven -vna -o prid. (ọ̑-ọ̄) urb., v zvezi dvopasovna cesta cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer ♪
dvópoménskost -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvopomenskega: pri terminih je dvopomenskost nezaželena ♪
dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
dvoránica -e ž (ȃ) manjšalnica od dvorana: dvoranica je bila že pred začetkom predstave polna ♪
dvoránski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta; dvoransko stopnišče 2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev ♪
dvórazréden -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. šol., v zvezi dvorazredni oddelek oddelek, v katerem so učenci dveh razredov, letnikov: uči v dvorazrednem oddelku 2. nekdaj ki ima dva razreda, oddelka: dvorazredna ljudska šola / dvorazredna trgovska šola dvoletna ♪
dvórédec -dca m (ọ̑-ẹ̑) bot. njivsko zelišče z rumenimi štirilistnimi cvetnimi venci, Diplotaxis ♪
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
dvóriti -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪
dvorjánstvo -a s (ȃ) 1. dvorjani: dvorjanstvo je imelo na vladarja velik vpliv 2. miselnost, lastnosti dvorjanov: svojega dvorjanstva ni mogel skriti ♪
dvórjenje -a s (ọ̄) glagolnik od dvoriti: zavrača njegovo dvorjenje ♪
dvorljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
dvorljívec -vca m (ȋ) kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev ♪
dvorljívost -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu ♪
dvórnica -e ž (ọ̑) star. dvorjanka: prva dvornica ♪
dvórnik -a m (ọ̑) star. dvorjan: kralj ga je postavil za svojega dvornika ♪
dvórôčen in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človeka ♦ muz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč ♪
dvórôčka -e ž (ọ̑-ȏ) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema ♪
dvóróg -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dva roga: dvoroga žival / dvorogo nakovalo ♪
dvórôgeljnik in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki ♪
dvorovína -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista ♪

6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376 6.401 6.426

Strežnik ZRC SAZU

Pripombe

Iskalnik: NEVA