Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (6.276-6.300)



  1.      dvojíški  -a -o prid. () mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško
  2.      dvojíti  -ím nedov. ( í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico
  3.      dvojíti  -ím in dvójiti -im nedov. ( í; ọ̄) zastar. dvomiti: kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti; da je tako, o tem ni mogoče dvojiti
  4.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec
  5.      dvójkar  -ja m (ọ̑) pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je // nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka
  6.      dvójnat  -a -o prid. (ọ̑) star. dvojen: ovratnik iz dvojnatega blaga; dvojnata okna / zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave
  7.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico
  8.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik
  9.      dvójniški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
  10.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo
  11.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak
  12.      dvójno...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na dvojen: dvojnogrebenast, dvojnojamast
  13.      dvójnojámast  -a -o prid. (ọ̑-á) zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib
  14.      dvójnopérnat  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni
  15.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost
  16.      dvójnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki
  17.      dvókalíčen  -čna -o prid. (ọ̑-) bot., v zvezi dvokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista
  18.      dvókalíčnica  -e ž (ọ̑-) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice
  19.      dvókápen  -pna -o prid. (ọ̑-) arhit., v zvezi dvokapna streha streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode
  20.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica
  21.      dvókís  -a m (ọ̑-) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika; dioksid: ogljikov, žveplov dvokis
  22.      dvókítičen  -čna -o prid. (ọ̑-í) lit. ki ima dve kitici: dvokitična pesem
  23.      dvoklópnik  -a m (ọ̑) nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda
  24.      dvókólen  -lna -o prid. (ọ̑-ọ̑) star. dvokolesen: dvokolen voz
  25.      dvókolésen  -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček; dvokolesna kočija; dvokolesna motorna vozila

   6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326 6.351 6.376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA