Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (5.891-5.915)


  1.      drugovérski  -a -o prid. (ẹ̑) ki je druge vere, veroizpovedi: drugoverski prebivalci ♪
  2.      drúgovŕsten  -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka // ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska ♪
  3.      drugovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) redko drugačen, različen: drugovrstni pogledi ♪
  4.      druhál  -i [au̯] ž (ȃ) zastar. drhal ♪
  5.      druíd  -a m (ȋ) pri Keltih pripadnik duhovniške kaste: druidi so žrtvovali bogovom bogate žrtve ♪
  6.      druídski  -a -o (ȋ) pridevnik od druid: druidski žrtvenik ♪
  7.      drújec  -jca m (ȗ) čeb. drugi roj iz iste družine v istem letu: močen drujec ♪
  8.      drùm  in drúm medm. (ȕ; ȗ) posnema nizek, zamolkel glas pri igranju na glasbilo: drum, drum / drumla drumla drum ♪
  9.      drúmljati  -am nedov. (ȗ) igrati na dromljo; dromljati: znal je zelo lepo drumljati ♪
  10.      drúščina  -e ž (ú) 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini ∙ dela mu druščino je z njim, da ni sam 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin ♪
  11.      drúštvece  in drúštevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) manjšalnica od društvo: ustanovili smo nekakšno društvece ♪
  12.      drúštven  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno ♪
  13.      drúštvenica  -e ž (ȗ) zastar. članica: število društvenic se je znatno povečalo ♪
  14.      drúštvenik  -a m (ȗ) zastar. član: bil je zelo agilen društvenik; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika ♪
  15.      društvenína  -e ž (ȋ) zastar. članarina: plačati društvenino ♪
  16.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  17.      društvovánje  -a s (ȃ) glagolnik od društvovati: dijaško društvovanje ♪
  18.      društvováti  -újem nedov. (á ȗ) star. biti, delovati v društvih: v mladih letih je veliko društvoval ♪
  19.      drúza  -e ž (ū) min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi; kopuča ♪
  20.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  21.      družábnica  -e ž (ȃ) 1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico // ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica 2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon 3. rel. članica Marijine družbe; družbenica: Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar) ♪
  22.      družábnik  -a m (ȃ) 1. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik; imela je precejšen krog družabnikov; pren. nož je v samotni celici nevaren družabnik // kdor je rad med ljudmi in zna zabavati: ima prijetnega družabnika; on je dober, vesel družabnik 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: poiskal si je sposobnega družabnika / v kapitalistični ekonomiki družabnik firme XY ♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi ♪
  23.      družábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na družabnike ali družabništvo: družabniška pogodba ♪
  24.      družábništvo  -a s (ȃ) v kapitalistični ekonomiki poslovno združevanje podjetnikov ♪
  25.      družábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost družabnega: znan je po svoji družabnosti / gojiti, poživljati družabnost; čut za družabnost / potreba po družabnosti ♪

   5.766 5.791 5.816 5.841 5.866 5.891 5.916 5.941 5.966 5.991  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA