Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (45.241-45.265)


  1.      vezíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi ♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije ♪
  2.      vezívka  -e ž (ȋ) vrtn. poletna solata z valjasto glavo: vezivka in rezivka ♪
  3.      vezívnost  -i ž (ȋ) značilnost vezivnega: vezivnost lepila, malte ♪
  4.      vezívo  -a s (í) 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom ♪
  5.      vézje  -a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja 2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta ♪
  6.      vezljívost  -i ž (í) 1. lastnost česa, da se lahko veže s čim drugim: vezljivost malte / medčloveška vezljivost 2. lingv. lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo: vezljivost glagolov, pridevnikov ♪
  7.      véznica  -e ž (ẹ̑) 1. anat., navadno v zvezi očesna veznica očesna sluznica: vnetje očesne veznice 2. navt. vzdolžni nosilni del ogrodja trupa ladje za okrepitev bokov in krova: gredelj, veznice in rebra 3. knjiž. črta, ki povezuje dve točki: narisati veznico / črta veznica ♪
  8.      vézničen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznica 1: veznično tkivo / veznični katar ♪
  9.      véznik  -a m (ẹ̑) 1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi ♦ grad. opečni zidak, prečno položen v zid 2. lingv. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed ♪
  10.      vezováti  -újem nedov. (á ȗ) star. praznovati god, rojstni dan koga: v nedeljo so vezovali očeta ♪
  11.      vglábljanje  -a s (á) glagolnik od vglabljati se: vglabljanje v študij ♪
  12.      vglábljati se  -am se nedov. (á) knjiž. 1. širiti se v globino česa: plesen se vglablja v liste / pogled se vglablja sam vase 2. poglabljati se: vglabljati se v delo, študij ♪
  13.      vgradíti  -ím dov., vgrádil (ȋ í) 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja ∙ publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega dela ♦ kem. kalcij se vgradi v kosti 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les ♪
  14.      vgrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. ob graditvi česa delati, da prihaja kaj kam kot sestavni del: vgrajevati kamne, les v zid / vgrajevati nosilne stebre 2. z namestitvijo, pritrditvijo delati, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgrajevati montažne elemente; vgrajevati merilne naprave v plošče // knjiž. delati, da kaj postane sestavni del česa sploh: vgrajevati nove elemente v načrte ♪
  15.      vgravírati  -am dov. (ȋ) vrezati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: vgravirati ime, napis; vgravirati v baker, steklo vgravíran -a -o: prstan z vgraviranim datumom ♪
  16.      vhòd  vhóda m (ȍ ọ́) 1. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: braniti, stražiti vhod; stal je pred vhodom in čakal / glavni, posebni, stranski vhod; skrivni vhod v grad / kamnit vhod ♦ anat. vhod v nožnico; elektr. vhod del električne naprave, kjer se dovaja napetost, moč, signal; vhod (elektronskega) računalnika 2. redko vstop, prihod: preprečiti komu vhod; slovesen vhod v mesto ♪
  17.      ví  vé vé zaim., vàs, vàm, vàs, vàs, vámi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, ki jih govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; vi ste zdaj še na slabšem kakor mi; tudi ve boste morale sodelovati; ekspr. vsi delamo, vi pa spite; še vi tega ne bi zmogli; elipt. kdo bo za to odgovarjal? Vi; niste vi kar tako / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi, vi in naši prijatelji; mi gremo po drva, ve ženske pa pripravite vse za pečenje b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: vam se še ne mudi; tudi vas so povabili; okrog vas se zbirajo nevarni ljudje; pri vas je lepo / samo pet vas je menda bilo // pesn. izraža, da govoreči ogovarja stvar, pojem, nenavzočo osebo: hej vi, hrasti mogočni; ve, ribice v potoku; o ve, moja mlada leta 2. izraža osebo, ki jo govoreči ogovarja v množini, jo vika: a, vi gospod ste; vi, sem ga vprašal, kaj pa delate; rešite svojega prijatelja! Kaj vam to mar / pog. ste vi prebral knjigo prebrali / ko bi bil jaz vi, bi se ga izogibal na vašem mestu; dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce; oprostite, spoštovani, da vas motim / ogovarjati koga z vi 3. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce vam prehitro bije; stric vam je umrl; kako vam je ime 4. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: to so vam bili lepi časi; to vam je bil pravi mož; čudovita je in kakšen glas vam ima 5. izraža nedoločeno osebo, človeka nasploh: blešči se, da vam vid jemlje; hudo je, če vas takole zaničujejo; prim. ti, vidva ♪
  18.      vía fácti  [fakti] prisl. (ȋ-ȃ) knjiž. 1. samo po sebi, dejansko: ti nazori ponekod via facti dobivajo veljavo; poostrili so merila in se tako via facti približali kulturnim središčem 2. samovoljno, s silo: via facti izterjevati denar ♪
  19.      víbast  -a -o prid. (í) knjiž. spiralast: dvigati se v vibastih zavojih / vibasta cev víbasto prisl.: prah se vibasto vrtinči ♪
  20.      vibrácija  -e ž (á) 1. glagolnik od vibrirati: vibracija žaginega lista / vibracija glasu / čustvene, razpoloženjske vibracije 2. kratek, hiter nihaj, tresljaj: meriti, zaznavati vibracije; zračne vibracije; frekvenca vibracij / povečati trdnost betona z vibracijami ♪
  21.      vibrírati  -am nedov. (ȋ) 1. nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna vibrira; motor, sveder je začel močno vibrirati; vibrirati z veliko frekvenco / glas mu vibrira / ekspr. ozračje je vibriralo od številnih glasov // teh. preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: vibrirati beton; vibrirati ulitke 2. knjiž. hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo: v njej je vibriral strah, da se moti / razpoloženja vibrirajo ♪
  22.      více  víc ž mn. (ȋ ȋ) 1. v krščanstvu kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih: trpljenje duš v vicah; pekel, vice in nebesa / priti v vice; trpi kakor duša v vicah zelo ∙ star. jemati duše iz vic v krščanskem okolju z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja ♦ rel. časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani 2. ekspr. neprijetno, neugodno stanje: mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice ♪
  23.      víceguvernêr  -ja m (ȋ-ȇ) namestnik guvernerja: viceguverner banke ♪
  24.      víd  -a m (ȋ) 1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev: vid mu peša, ekspr. ga izdaja; teh žarkov z vidom ne zaznamo; imeti dober, oster vid; okvare vida; sluh in vid / izgubiti vid oslepeti 2. zastar. videz: ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu; po vidu ga ne poznam 3. star. dan, svit: kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti ● pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti ◊ lingv. lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; glagolski vid ♪
  25.      vídec  -dca m (ȋ) 1. kdor na osnovi kakih znakov vidi neznane, prihodnje stvari: pesnik je bil tudi videc; slavni vidci in vedeži / videc prihodnjega razvoja 2. knjiž. kdor (dobro) vidi: ni boljšega vidca od njega ◊ rel. kdor notranje doživi, izkusi kaj nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov ♪

   45.116 45.141 45.166 45.191 45.216 45.241 45.266 45.291 45.316 45.341  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA