Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (4.501-4.525)
- diagnóstika -e ž (ọ́) med. ugotavljanje in določanje bolezni: opravljati laboratorijsko diagnostiko; rentgenska diagnostika; metode diagnostike // nauk o tem ♪
- diagonála -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi: kockina diagonala; diagonala pravokotnika / hoditi po diagonali iz kota v kot; reflektorji so nameščeni v diagonali / ekspr. brati po diagonali na hitro, ne strnjeno 2. šah. poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici: odpreti, zasesti diagonalo; bela diagonala / velika diagonala ki poteka iz kota v kot ♪
- diákon -a m (á) v katoliški in pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem ♪
- diakonísa -e ž (ȋ) 1. pri prvih kristjanih ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike: stregla ji je diakonisa 2. v protestantskem okolju redovnica ♪
- dialéktičen 1 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda; dialektična filozofska smer; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj; dialektično mišljenje; dialektična protislovja ♦ filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja dialéktično prisl.: gledati na razvoj družbe dialektično; dialektično obravnavati problem ♪
- dialéktičen 2 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialekt, narečen: dialektičen izraz; dialektična oblika; dialektične posebnosti / dialektični teksti dialéktično prisl.: dialektično obarvana govorica ♪
- dialéktičnomaterialístičen -čna -o prid. (ẹ́-í) nanašajoč se na dialektični materializem: dialektičnomaterialistični pogled na življenje ♪
- dialéktičnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost dialektičnega: dialektičnost mišljenja ♪
- dialéktik -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
- dialéktika -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
- dialektizácija -e ž (á) lingv. 1. nastajanje dialektov: dialektizacija slovenskega jezika 2. uvajanje dialektizmov: boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo ♪
- dialektízem -zma m (ȋ) lingv. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme; lokalizmi in dialektizmi ♪
- dialektológ -a m (ọ̑) strokovnjak za dialektologijo ♪
- dialektologíja -e ž (ȋ) veda o dialektih: ukvarjati se z dialektologijo; slovenska dialektologija ♪
- dializátor -ja m (ȃ) kem. priprava za dializo ♪
- dialóg -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom ♪
- dialogizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev ♪
- diamánt -a m (ā) 1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov; uhani z diamanti in safirji; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom ∙ publ. črni diamant premog 2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z diamantom ◊ min. ena izmed oblik ogljika; tisk. tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom ♪
- diamánten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na diamant: diamantni lesk / zlat diamantni prstan; diamantna krona ● diamantna poroka šestdesetletnica poroke; biserna poroka ◊ teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico ♪
- díaprojéktor -ja m (ȋ-ẹ́) priprava za projiciranje diapozitivov: šola je dobila nov diaprojektor ♪
- diástola -e ž (ā) med. razširitev, razširjanje srca pri utripanju ♪
- díázo... prvi del zloženk (ȋ-ȃ) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan ♪
- didáktičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja ♪
- didáktika -e ž (á) veda o poučevanju: zahteve moderne didaktike; posebna, splošna didaktika ♪
- diecéza -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc ♪
4.376 4.401 4.426 4.451 4.476 4.501 4.526 4.551 4.576 4.601