Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (44.841-44.865)
- váten 2 -tna -o prid. (ȃ) s števnikom nanašajoč se na vat: 75-vatna žarnica / vatna sekunda vatsekunda ♪
- vatén -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz vate: vatena obloga 2. knjiž. vatiran: vatene hlače ♪
- vátikanski in vatikánski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na Vatikan: vatikanske dvorane / vatikanski vrtovi; vatikanska knjižnica / vatikanska država ♦ rel. drugi vatikanski koncil koncil v Vatikanu od 1962 do 1965, ki je uvedel v celotno bogoslužje katoliške cerkve narodni jezik in sprejel dokumente o posodobitvi cerkve; prvi vatikanski koncil koncil v Vatikanu leta 1869 in 1870, ki je sprejel dogmo o papeževi nezmotljivosti; zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube ozemlja papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
- vátméter tudi wáttméter -tra [vat-] m (ȃ-ẹ̄) fiz. priprava za merjenje moči električnega toka: prenosni vatmeter ♪
- vátsekúnda tudi wáttsekúnda -e [vat-] ž (ȃ-ȗ) fiz. enota za merjenje dela, energije in toplote; joule ♪
- vaudeville ipd. gl. vodvil ipd. ♪
- vavčer tudi voucher -ja [váu̯čer] m (ā) tur. dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku: izdati vavčer ♪
- vávtara -e ž (á) bavtara: zapreti vavtaro nad svinjskim koritom / zapeti si vavtaro ♪
- váza -e ž (á) navadno globlja posoda za rezano cvetje ali za okras: dati šopek v vazo; kristalna, porcelanasta vaza; nagrobna vaza ◊ arheol. bikonična vaza ki ima obliko dvojnega stožca; um. vaza antična lončena posoda ♪
- vazál -a m (ȃ) 1. zgod. kdor ima fevd v užitku in je podrejen fevdnemu gospodu: podeliti fevde vazalom; vojvoda je bil kraljev vazal 2. slabš. podrejen, odvisen človek: noče biti nikogaršnji vazal / zahteve imperialističnih držav in njihovih vazalov ♪
- vazálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vazale ali vazalstvo: vazalna odvisnost / vazalni odnosi ♦ zgod. vazalna država država, ki priznava vrhovno oblast druge države in ji mora nuditi vojaško pomoč in navadno plačevati davek ♪
- vazálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vazale ali vazalstvo: vazalska pogodba, prisega / vazalska odvisnost ♪
- vazálstvo -a s (ȃ) 1. zgod. odnos med vazalom in fevdnim gospodom: pojav vazalstva 2. slabš. podrejenost, odvisnost: vazalstvo tujcem ♪
- vazelína -e ž (ȋ) vazelin: namazati si roke z vazelino / vazelina za stroje ♪
- vážen -žna -o prid., vážnejši (á ā) 1. pomemben, tehten: važen podatek; novica je važna; to zame ni važno / prehrana je važna za razvoj otroka; na tem področju je živinoreja važnejša od poljedelstva / samemu sebi se zdi važnejši, kot je v resnici / poznal je dela vseh važnejših slovenskih pisateljev / proslavljati važno obletnico 2. žarg. bahav, postavljaški: ne bodi no važen; postati važen zaradi česa; saj ne zna veliko, samo važnega se dela ∙ šalj. biti važen kot marela (v dežju) zelo 3. star. tehten, resen: z važnim glasom je naznanil začetek / z važno kretnjo jim je ukazal, naj utihnejo vážno prislov od važen: važno govoriti, hoditi // v povedni rabi izraža pomembnost, koristnost česa: zaradi priprav je važno vedeti za datum proslave; važno je, da te ne opazijo / ni važno, če boš sodeloval z nami ali ne; sam.: ločevati važno od nevažnega; povedal ni nič važnega ♪
- važnjákovič -a m (á) žarg. bahač, postavljač: ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo ♪
- vbádati -am nedov. (ȃ) 1. pri šivanju potiskati kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi: vbadati iglo, šivanko v platno, usnje / star. šivilja je še ob nedeljah vbadala šivala // potiskati kaj koničastega v kaj sploh: vbadati iglo v petljo 2. zabadati: vbadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / čebele vbadajo žela v telo napadalca 3. s pritiskanjem česa koničastega v kaj trdnega a) delati, oblikovati kaj: vbadati risbe, znamenja na kožo / vbadati jamice v sneg b) vnašati kaj kam: vbadati barvo pod kožo 4. redko zbadati: vbadati koga v roko ● star. ne vbadaj se v druge ne vtikaj se v druge ♪
- vbíjati -am nedov. (í) 1. redko z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabijati: vbijati zagozde v bruna; vbijati žeblje v deske 2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati pri kom kako lastnost: vbijati komu pokorščino // navadno v zvezi vbijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbijati učencem v glavo matematiko, slovnična pravila / ves čas si je vbijal v glavo, da mora zdržati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
- vbíti vbíjem dov., vbìl (í ȋ) 1. redko z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti: vbiti klin v skalo; vbiti žebelj v steno 2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost: vbiti komu pokorščino; uspelo ji je vbiti ponižnost, strah // navadno v zvezi vbiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbiti komu znanje v glavo / vbiti ljudem svoje prepričanje / kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči ♪
- vbòd vbôda tudi vbóda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo // dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika 2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel 3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi ◊ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode
v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu ♪
- vbodljáj -a m (ȃ) 1. kratek, rahel vbod: začutiti bolečino ob vbodljaju; vbodljaj v prst; sledovi vbodljajev / vbodljaj igle; vbodljaj s šivanko / dobiti vbodljaj / ekspr. še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana 2. bolečina, povzročena s takim vbodom: čutiti vbodljaj; oster vbodljaj 3. vbodeno mesto na telesu: vbodljaj od šivanke; pordela koža okoli vbodljaja ♪
- vbókniti -em dov. (ọ́ ọ̑) redko vbočiti: vbokniti hrbet / deska se je vboknila vbóknjen -a -o: vboknjena ploskev ♪
- vbôsti vbôdem dov., vbôdel in vbódel vbôdla, stil. vbòl vbôla (ó) 1. pri šivanju potisniti kaj koničastega z vdeto nitjo v kaj trdnega, da pride skozi: vbosti šivanko v tkanino // potisniti kaj koničastega v kaj sploh: vbosti konico pletilke v petljo 2. zabosti: vbosti šivanko v blazinico / vbosti z iglo v meh / med pretepom vbosti koga z nožem 3. s pritiskom česa koničastega v kaj trdnega narediti, izoblikovati kaj: vbosti komu znamenje / vbosti sneženemu možu jamice za oči 4. redko zbosti: vbosti koga v roko; poskočil je, kot bi ga vbodel / s šalo vbosti koga ♪
- vbrizgávati -am nedov. (ȃ) v močnem curku spravljati kaj tekočega v kaj: vbrizgavati vodo v kotle; gorivo se vbrizgava v motor s črpalko / vbrizgavati bolniku zdravilo; vbrizgavati v mišičje, žilo; vbrizgavati si mamila ♪
- vcepíti in vcépiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo: vcepiti komu bolezenske klice / vcepiti cepivo ♦ med. vcepiti serum 2. vstaviti cepič, požlahtniti s cepljenjem: vcepiti žlahtno sorto na tepko / vcepiti divjak z žlahtno sorto 3. ekspr. z močnim vplivom doseči, da kdo dela, ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: vcepiti komu delovne navade, narodno zavest; vcepiti komu ponos, predsodke / vcepiti komu kaj v srce, zavest vcépljen -a -o: vcepljen cepič ♪
44.716 44.741 44.766 44.791 44.816 44.841 44.866 44.891 44.916 44.941