Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (44.041-44.065)


  1.      úrnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost urnega: urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo hitro ♪
  2.      uróčen  -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne uróčno prisl.: uročno gledati ♪
  3.      uročênost  -i ž (é) po ljudskem verovanju stanje uročenega: uročenost človeka, živali / ekspr.: ideološka uročenost; uročenost žrtve ♪
  4.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪
  5.      uročljív  -a -o prid. (ȋ í) po ljudskem verovanju 1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva 2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom ♪
  6.      uročník  -a m (í) po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov ◊ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak ♪
  7.      úrogenitálen  -lna -o prid. (ȗ-ȃ) anat. nanašajoč se na mokrila in spolovila: urogenitalna okužba / urogenitalni sistem ♪
  8.      uròk  -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju 1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok 2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok ♪
  9.      urológ  -a m (ọ̑) zdravnik specialist za urologijo: poslati bolnika k urologu ♪
  10.      urologíja  -e ž (ȋ) veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o njihovem zdravljenju ♪
  11.      urolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na urologe ali urologijo: urološki kongres / urološki oddelek bolnišnice ♪
  12.      urópati  -am dov. (ọ̑) nasilno vzeti materialne dobrine: uropati komu denar / uropati kmetom zemljo / vojska je uropala, kar je mogla // nasilno vzeti kaj sploh: uropati komu prestol / ekspr. uropati komu srečo, veselje / ekspr. uropati naravi velik del bogastva negospodarno ga izkoristiti ● ekspr. kragulj je uropal piščanca odnesel; ekspr. smrt jim je uropala očeta umrl jim je oče urópan -a -o: uropan zaklad ♪
  13.      úrša  -e ž (ȗ) ekspr. nekoliko nerodna, nespametna ženska: ta urša je vse pozabila / kot nagovor ti urša uršasta ● nar. rezilni stol ♪
  14.      uršulínka  -e ž (ȋ) članica reda, imenovanega po sv. Uršuli, ki se ukvarja zlasti s poučevanjem ženske mladine: postala je uršulinka / šolati se pri uršulinkah ♪
  15.      uršulínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uršulinke: uršulinski samostan / uršulinska šola ♪
  16.      urtikárija  -e ž (á) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji; koprivnica: jedel je jagode, ribe in dobil urtikarijo; zdravljenje urtikarije ♪
  17.      usàd  -áda m (ȁ á) 1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom 2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad // gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada ♪
  18.      usáden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na usad: nastajanje usadnih področij / odstraniti usadno gmoto ♪
  19.      usadína  -e ž (í) knjiž., redko gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol; usad: hiša stoji na usadini ♪
  20.      usáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je suh, brez vode: usahle mlake; rečna korita so usahla / usahli studenci / usahla sluznica; pren., ekspr. usahla delovna vnema ∙ ekspr. stiskala je otroka na usahle prsi prsi, v katerih ni več mleka; ekspr. bolnikovo telo je bilo usahlo shujšano, shirano 2. ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl: usahlo cvetje, listje; prim. usahniti ♪
  21.      usáhlost  -i ž (á) značilnost usahlega: usahlost studencev ♪
  22.      usahnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usahniti: usahnitev studenca / usahnitev materialnih virov ♪
  23.      usahníti  in usáhniti -em dov. (ȋ á) 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo ● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel ♪
  24.      usahováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. usihati: jezero usahuje / voda v potoku že usahuje / rastline usahujejo, ker suša že predolgo traja ♪
  25.      usájanje  -a s (á) glagolnik od usajati se: sinovo usajanje jo je dražilo; glasno usajanje nad kom ♪

   43.916 43.941 43.966 43.991 44.016 44.041 44.066 44.091 44.116 44.141  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA