Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (40.916-40.940)
- svetílkar -ja m (ȋ) nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilkar čisti svetilke ♦ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke; svetilničar ♪
- svetínja -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
- svetínjica -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪
- svetíti in svétiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami ● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo;
ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled svetíti se in svétiti se 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze // s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil / cesta se srebrno sveti se svetlo odraža // biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti;
čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče ● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča ♪
- svetléti -ím nedov., svétli in svêtli (ẹ́ í) 1. oddajati, dajati neizrazito, slabo svetlobo: brlivka svetli / na zaslonu so svetlele črte in proge so bile 2. postajati bolj svetel: lasje so ji na soncu svetleli; nebo je polagoma svetlelo / knjiž. obraz mu je vedno bolj svetlel postajal veselejši, vedrejši svetlèč -éča -e: svetleč zaslon; svetleča številčnica ♪
- svetlíca -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
- svetlíkanje -a s (ȋ) glagolnik od svetlikati se: svetlikanje gnijočih rastlin in živali / svetlikanje ledenika v soncu / zlobno svetlikanje v očeh ♦ biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; fiz. svetlikanje sevanje za snovi značilne svetlobe zlasti zaradi zunanjih vplivov ♪
- svetlína -e ž (í) 1. knjiž. odprtina, skozi katero prihaja svetloba: narediti, zapreti svetlino / okenska, vratna svetlina / nebo je bilo oblačno, brez svetlin 2. knjiž. svetloba: medlikasta svetlina; svetlina ognja 3. anat. premer, prostornina cevastega organa; lumen: črevesna svetlina; svetlina kapilare ♪
- svetlíti -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
- svetlo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svetel: svetlodlak, svetloglav, svetlonog ♪
- svetlo... 2 prvi del zloženk, kakor svetlomoder, svetlordeč, svetlosinji ipd., gl. svetel ♪
- svetlôba -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh:
rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti
♪
- svetlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki vidi vse v življenju boljše, kot je; optimističen: svetlogled človek / bil je svetloglede narave ♪
- svetlopólt -a -o [u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je svetle polti: svetlopolto in temnopolto prebivalstvo / bil je okrogloličen in svetlopolt otrok ♪
- svêtlost tudi svetlóst in svètlost -i [tretja oblika vǝt] ž (é; ọ̑; ǝ̀) 1. lastnost svetlega, svetla barva: svetlost obleke, pohištva / svetlost barv 2. fiz. razmerje med svetilnostjo ploskovnega svetila in sevajočo površino: meriti, nastaviti svetlost; regulator svetlosti ♪
- svétnica -e ž (ẹ̑) 1. ženska oblika od svétnik: postala je strokovna svetnica / pravna svetnica zunanjega ministra 2. star. svétnikova žena: srečal je gospo svetnico ♪
- svetníca -e ž (í) 1. rel. ženska, razglašena za sveto: častiti svetnice in svetnike / razglasiti za svetnico 2. ekspr. ženska, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bila je prava, živa svetnica / kaj se delaš svetnico ∙ ekspr. no, tudi ti nisi bila svetnica nisi živela moralno neoporečno ♪
- svétnik -a m (ẹ̑) 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik ● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ◊ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec ♪
- svetník -a m (í) 1. rel. kdor je razglašen za svetega: častiti svetnike in svetnice / razglasiti za svetnika; praznik vseh svetnikov 2. ekspr. kdor v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: njegov brat je bil pravi, živi svetnik / delati se svetnika ● ekspr. ti si pa res čuden svetnik čudak, posebnež; ledeni svetniki ledeni možje ♪
- svetníštvo -a s (ȋ) 1. rel. značilnost svetníka: priznali so mu svetništvo; pridigati o svetništvu / znamenja svetništva 2. ekspr. obvladovanje negativnih nagnjenj v najvišji meri in prizadevanje delati dobro: od ljudi ne pričakuje svetništva ♪
- svetnják -a m (á) zastar. 1. posveten človek: bil je velik svetnjak 2. laik, neduhovnik: duhovniki in svetnjaki ♪
- svétnost -i ž (ẹ̑) 1. knjiž. vesolje: brezmejna svetnost 2. zastar. posvetnost: zavračati svetnost 3. filoz. bistvo: svetnost sveta, zavesti ♪
- sveto... 2 prvi del zloženk nanašajoč se na svet prid.: svetogorski, svetopisemski, svetoskrunstvo ♪
- svetobólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na svetobolje: svetobolni estet; svetobolno razpoloženje / svetobolna ljubezen do človeštva ♪
- svetoivánski -a -o prid. (ȃ) nar., v krščanskem okolju nanašajoč se na praznik Janeza Krstnika 24. junija: svetoivanski običaji ♪
40.791 40.816 40.841 40.866 40.891 40.916 40.941 40.966 40.991 41.016