Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (4.026-4.050)

4026.      dédnosten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
4027.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
4028.      dedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪
4029.      dedovánje  in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
4030.      dedováti  -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
4031.      dedovína  -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
4032.      dédovski  -a -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura; dedovske šege ♪
4033.      deducíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
4034.      deducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
4035.      dedúkcija  -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami ♪
4036.      dedukcíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna ♪
4037.      deduktíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati ♪
4038.      deduktivízem  -zma m (ȋ) publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem ♪
4039.      deetatizácija  -e ž (á) odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija; proces deetatizacije / deetatizacija železnice ♪
4040.      deetatizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) odpravljati etatizem: deetatizirati gospodarsko upravljanje ♪
4041.      de fácto  [defakto] prisl. (ȃ) knjiž. dejansko: de facto odloča sam / nova vlada je priznana de facto, ne pa še de iure ♪
4042.      defašizácija  -e ž (á) odprava, odpravljanje fašizma: izvesti defašizacijo / defašizacija znanosti ♪
4043.      defašizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) izvesti defašizacijo ♪
4044.      defekácija  -e ž (á) med. iztrebljanje: normalna defekacija ♪
4045.      defékt  -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt; defekt na pnevmatiki; na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt ♪
4046.      defékten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. okvarjen, poškodovan: defekten stroj; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna 2. med. telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok; defektna mladina; duševno defekten ♪
4047.      defektíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž., redko nepopoln, pomanjkljiv: defektivna tvarina ♦ lingv. defektivna beseda beseda, ki je nepopolna glede na oblikoslovni ali besedotvorni vzorec ♪
4048.      deféktnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost defektnega: defektnost stroja; stopnja defektnosti ♦ med. duševna defektnost ♪
4049.      deféktnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na defektnost: defektnostni pojavi v človekovem ravnanju ♪
4050.      defektológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za defektologijo: učitelj defektolog; visoka šola za defektologe ♪

   3.901 3.926 3.951 3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126