Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (39.791-39.815) 
- spóved -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
- spovédanec -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪
- spovédanka -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec ♪
- spovédati spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
- spóveden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden ♪
- spovedníca -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice ♪
- spovedník -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku ♪
- spovedováti -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
- spovítek -tka m (ȋ) star. nedonošenček: spovitek je umrl ● knjiž. spovitek domišljije izrodek ♪
- spovíti -víjem dov. (í) star. prezgodaj roditi: zaradi napornega dela je spovila / spoviti otroka // roditi sploh: spovila mu je deklico ♪
- spovítje -a s (ȋ) star. prezgodnji porod: zaradi nesreče je prišlo do spovitja ♪
- spovráčanje -a s (ā) glagolnik od spovračati: spovračanje hrane / spovračanje bolezni ♪
- spovráčati -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪
- spovréči -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže ♪
- spovrníti se in spovŕniti se -em se dov. (ȋ ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti ♪
- spozába tudi izpozába -e ž (ȃ) glagolnik od spozabiti se: oprostiti komu spozabo; to je storil v trenutku spozabe / očitali so ji spozabo s tujcem ♪
- spozabíti se in spozábiti se -im se tudi izpozabíti se in izpozábiti se -im se dov. (ȋ á) ne narediti v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: skoraj bi se spozabil in ga udaril; v jezi se večkrat spozabi in zakolne / spozabiti se nad kom; spozabiti se v besedah; ekspr. spozabil se je z drugo imel ljubezenske, spolne odnose ♪
- spozábljati se -am se tudi izpozábljati se -am se nedov. (á) ne ravnati v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: kadar je pijan, se spozablja; pred materjo se ne spozablja in ne preklinja / spozabljati se nad kom; spozabljati se v besedah; ekspr. spozablja se z vsakim moškim ima ljubezenske, spolne odnose ● zastar. vedno se spozablja, kdaj ima god pozablja ♪
- spozábljenje tudi spozabljênje -a s (á; é) glagolnik od spozabiti se: odpustila mu je spozabljenje; trenutki spozabljenja ♪
- spozabljív -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) spozablja: spozabljiv moški ● zastar. star človek je spozabljiv pozabljiv ♪
- spoznánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj
bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪
- spoznánjski -a -o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na spoznanje: spoznanjska plast romana / spoznanjska groza spoznánjsko prisl.: spoznanjsko razgibano pisanje ♪
- spoznátek -tka m (ȃ) star. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna; spoznanje: spoznavanje je pot, ki drži do spoznatkov / spoznatki vede ♪
- spoznáten -tna -o prid. (á ā) knjiž. spoznaven: kot življenje tudi umetnost ni do konca spoznatna ♪
- spoznátev -tve ž (ȃ) star. spoznanje: spoznatev resnice / njegovih spoznatev niso hoteli poslušati ♪
39.666 39.691 39.716 39.741 39.766 39.791 39.816 39.841 39.866 39.891 
