Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (39.616-39.640)


  1.      spojíšče  -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi ♪
  2.      spojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev ♪
  3.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  4.      spojítven  -a -o (ȋ) pridevnik od spojitev: spojitveni proces ♪
  5.      spójka  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
  6.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
  7.      spojljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo ♪
  8.      spójnica  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: zaponka ima na sredi spojnico; odviti spojnico; matica spojnice / cevna spojnica ♦ adm. spojnica črta, ki veže dva stenografska znaka; elektr. električna spojnica priprava za povezovanje tokokrogov dveh spetih vozil; geom. spojnica črta, ki veže dve točki ♪
  9.      spójnik  -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik ♪
  10.      spókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
  11.      spôkati  -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
  12.      spoklína  -e ž (í) star. razpoka: spokline v lesu, skalnati steni ♪
  13.      spokòj  -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪
  14.      spokójen  -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno / slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene / spokojno dihanje spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno ♪
  15.      spokojênost  -i ž (é) knjiž. pomirjenost: spokojenost človeka s samim seboj in z okolico ♪
  16.      spokojíti  -ím dov., spokójil (ȋ í) knjiž. pomiriti: prijateljeve besede so ga spokojile; na deželi se je spokojil spokojèn -êna -o: po pogovoru je bil spokojen; spokojena duša ♪
  17.      spokójnost  -i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost ♪
  18.      spokônčiti  -im dov. (ó ȏ) knjiž. vzravnati: spokončiti glavo, vrat; vstal je in se spokončil ♪
  19.      spokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
  20.      spokorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spokoriti se: spokoritev grešnika / vsi so zahtevali od njega spokoritev ♪
  21.      spokoríti se  -ím se dov., spokóril se (ȋ í) 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen ♪
  22.      spokorjênec  -nca m (é) rel. spokorjen človek: grešniki in spokorjenci ♪
  23.      spokorjênje  -a s (é) glagolnik od spokoriti se: spokorjenje grešnika ♪
  24.      spokórnica  -e ž (ọ̑) ženska oblika od spokornik ♪
  25.      spokórnik  -a m (ọ̑) rel. kdor skuša postati boljši z delanjem pokore: mučenci in spokorniki; živeti kot spokornik; pren., ekspr. kakšen spokornik je postal, prej pa tak lahkoživec in ženskar ♪

   39.491 39.516 39.541 39.566 39.591 39.616 39.641 39.666 39.691 39.716  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA