Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (39.466-39.490)


  1.      splôšnočlovéški  -a -o prid. (ō-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: splošnočloveški problemi / splošnočloveške napake ♪
  2.      splôšnodržáven  -vna -o prid. (ō-á) nanašajoč se na vso državo: reševati splošnodržavne probleme / podjetje splošnodržavnega pomena ♪
  3.      splôšnoizobrázben  -a -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na splošno izobrazbo: nizka splošnoizobrazbena raven ♪
  4.      splôšnoizobraževálen  -lna -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na izobraževanje, ki obsega osnove vseh glavnih področij človekove dejavnosti: splošnoizobraževalne oddaje; splošnoizobraževalni in strokovni predmeti ♦ ped. splošnoizobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
  5.      splôšnoljúdski  -a -o prid. (ō-ȗ) nanašajoč se na vse ljudstvo: splošnoljudske koristi / splošnoljudski značaj revolucije ♦ jur., do 1953 splošnoljudsko premoženje ♪
  6.      splôšnonároden  -dna -o prid. (ō-á) nanašajoč se na ves narod: vzdrževanje kulturnih ustanov je splošnonarodni problem ♪
  7.      splôšnoslovánski  -a -o prid. (ō-ȃ) nanašajoč se na vse Slovane: splošnoslovanske besede ♪
  8.      splôšnost  -i ž (ó) 1. lastnost, značilnost splošnega: splošnost nekaterih pojavov; prizadevati si za splošnost izobrazbe; splošnost zadovoljstva je bila očitna 2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v splošnost ♪
  9.      splovítev  -tve ž (ȋ) publ. splavitev: splovitev ladje ♪
  10.      splovíti  -ím tudi splóviti -im dov., splóvil (ȋ í; ọ̄) publ. splaviti, spustiti (v vodo): v ladjedelnici so splovili novo ladjo ♪
  11.      splúnkati  -am dov. (ȗ) ekspr. povzročiti, da tekočina v nepolni posodi zaradi sunkovitega premikanja izgubi bistrost, čistost: splunkati vino v sodčku ♪
  12.      splúti  splôvem in splújem dov., tudi splovíte (ú ó, ú) začeti pluti: ladja je že splula; čoln je splul od brega / ekspr. ptice so splule na jug odletele ♪
  13.      splúžiti  -im tudi izplúžiti -im dov. (ú ȗ) s (snežnim) plugom odstraniti sneg: splužiti cesto / splužiti sneg splúžen tudi izplúžen -a -o: splužena cesta; prim. izplužiti ♪
  14.      spočásniti  -im in spočasníti -ím dov., spočásnil (ā; ȋ í) upočasniti: spočasniti hojo, vožnjo / spočasniti korak / bolezen je spočasnila otrokov razvoj / knjiž. avtomobil je spočasnil hitrost zmanjšal ♪
  15.      spočêlo  -a s (é) knjiž. začetek, izvor: to je spočelo vsega zla / spočelo govora ♪
  16.      spočénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. večkrat prihajati v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočenjati in splavljati / spočenjati otroke, potomstvo 2. knjiž. povzročati nastanek česa: tako ravnanje spočenja sovraštvo spočénjati se 1. nastajati, začenjati obstajati: čutila je, da se v njej spočenja novo življenje 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: zunaj so se spočenjali čudni glasovi / v glavi so se mu spočenjale nenavadne misli ♪
  17.      spočétek  -tka m (ẹ̑) star. nastanek: spočetek novega življenja / spočetek romana ♪
  18.      spočéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na spočetje: spočetna zmožnost / spočetna doba ženske plodna doba ženske ♪
  19.      spočéti  -čnèm dov., spočél; nam. spočét in spočèt (ẹ́ ȅ) 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočela je in rada bi rodila; spočeti iz ljubezni, v pijanosti / spočeti otroka; ni spočela s svojim možem // povzročiti nastanek novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: spočela sta tretjega otroka / hčer je spočel s svojo drugo ženo 2. knjiž. povzročiti nastanek česa: sam je spočel ta načrt; take predstave je spočel v svoji domišljiji / trpljenje lahko spočne zlobnost spočéti se 1. začeti biti, obstajati: v njej se je spočelo novo življenje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: na ulici so se spočeli čudni glasovi / med njima se je spočela ljubezen; v pesnikovi duši se je spočela nova pesem spočét -a -o: nekatera zdravila kvarno učinkujejo na spočeti plod; v žalosti spočete misli ♦ rel. brez madeža, od svetega Duha spočet ♪
  20.      spočétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od spočeti: ta sredstva delujejo proti spočetju; preprečevanje spočetja; razvoj plodu po spočetju; spočetje in rojstvo / spočetje otroka / spočetje novega dneva ♦ rel. dogma o brezmadežnem spočetju dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha ♪
  21.      spočétka  prisl. (ẹ̑) knjiž. izraža čas začetka dejanja, stanja; od začetka, na začetku: spočetka se je bal ljudi // izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: spočetka je kričal in klel, potem prosil, pa vse zaman ♪
  22.      spočétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
  23.      spočíniti  -em dov. (í ȋ) star. spočiti se: zdaj lahko spočinem; po napornem delu bi se rad spočinil ♪
  24.      spočítek  -tka m (ȋ) star. počitek: potrebovati spočitek / popoldanski spočitek ♪
  25.      spočíti se  spočíjem se dov., spočìl se (í ȋ) s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: čez noč se je spočil; utrujen sem, moram se spočiti; telesno in duševno se spočiti / konji se morajo spočiti / spočiti se od dela, naporov / pozimi se rastline spočijejo; zemlja se spočije spočíti si s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev, okrepitev česa: spočiti si noge; spočiti si oči po dolgem branju / v gorah si človek spočije živce ● knjiž. zelenje nam spočije trudne oči ob gledanju zelenja si spočijemo oči spočít -a -o: spočit konj; biti spočit; spočiti so nadaljevali pot; spočita zemlja ♦ gastr. spočito testo testo, ki je napravljeno stalo določen čas ♪

   39.341 39.366 39.391 39.416 39.441 39.466 39.491 39.516 39.541 39.566  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA