Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (38.016-38.040)
- skíca -e ž (ȋ) 1. kar je narisano nahitro, samo z najpotrebnejšimi črtami, potezami: skica prikazuje položaj vojaških enot; narediti, narisati skico glavnih ulic; tabele in skice // um. nahitro, samo z najpotrebnejšimi črtami, potezami narejena risba, slika kakega predmeta, pojava: risati skice igrajočih se otrok; razstava skic / akvarelna, oljna skica; kompozicijska, portretna skica; skica s kredo, svinčnikom 2. kar je prikazano, opisano nakratko, samo v glavnih črtah: njegove zgodbe so idejno nepomembne skice / podati skico medvojnega obdobja; skica problemov / skica za predavanje osnutek // knjiž. kratek fragmentaren prozni zapis: cikel pretresljivih skic; črtice in skice ♪
- skicírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narisati skico: skicirati razporeditev hiš / skicirati motive iz narave; skicirati si obraze 2. prikazati, opisati nakratko, samo v glavnih črtah: skicirati medvojno obdobje; pisatelj je osebe le skiciral / skicirati si odgovor skicíran -a -o: skiciran portret ♪
- skijöring -a [skjéring] m (ẹ̑) šport. smučanje s konjsko ali motorno vleko: ukvarjati se s skijöringom ♪
- skipéti -ím dov., tudi skípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode: juha, voda skipi / lonec nad ognjiščem je skipel 2. ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar ga zagleda, skipi; za vsako malenkost skipi ● ekspr. srce mu je skipelo v veselju postal je zelo vesel skipèl in skipél tudi skípel -éla -o: skipelo mleko ♪
- skiró -ja tudi skíro -a m (ọ̑; ȋ) otroško vozilo, ki se poganja z eno nogo: voziti se s skirojem ♪
- skísanec -nca m (ȋ) ekspr. 1. kdor z izrazom na obrazu kaže nerazpoloženje, nejevoljo: nasmejani ljudje in skisanci 2. kdor je nedejaven, nesposoben za kaj: na take skisance ne smeš računati ♪
- skísati -am dov. (ȋ) 1. povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi skisajo mleko; skisati repo, zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: skisati travo / skisati krmo skísati se 1. zaradi vrenja postati kisel: na toplem se mleko skisa; vino se skisa // ekspr. pokvariti se, poslabšati se: hrana se je skisala 2. ekspr. postati nedejaven, nesposoben za kaj: moram delati, sicer se bom skisal; v taki samoti se bo skisal ● ekspr. možgani so se mu skisali, pamet se mu je skisala v svojem ravnanju, mišljenju je postal nepreudaren; ekspr. ob teh besedah se ji je obraz skisal postala je nerazpoložena, nejevoljna; ekspr. vreme se je skisalo postalo neprijetno, pusto skísan -a -o: imeti skisan obraz; ta človek je že ves skisan; skisana juha ∙ ekspr. skisan zrak pokvarjen, slab ♦ agr. skisana zemlja zemlja, ki vsebuje veliko humusnih kislin;
sam.: v prostoru zaudarja po skisanem ♪
- sklàd skláda m (ȁ á) 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok / upravni odbor sklada 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno,
prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni ● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost ◊ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo
stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine ♪
- skladáč -a m (á) kdor sklada (predmete, stvari): skladač opeke ♪
- skladálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor sklada (predmete, stvari): skladalec lesa ♪
- skládalnica tudi skladálnica -e [u̯n, druga oblika tudi ln] ž (á; ȃ) knjiž., redko skladovnica: skladalnica drv ♪
- skládanec -nca m (ā) nav. mn., knjiž. oblat, vafel: peči skladance / jesti skladance ♪
- skládanica -e ž (á) skladovnica: skladanica desk, knjig / zložiti drva v skladanico / pojesti cele skladanice slaščic ♪
- skládanje -a s (ȃ) glagolnik od skladati: skladanje desk / skladanje snopov v kopice / ukvarja se s skladanjem in dirigiranjem / skladanje pesmi / skladanje z okolico ♪
- skládast -a -o prid. (á) ki je iz skladov: skladast led ♪
- skladátelj -a m (ȃ) kdor ustvarja, piše glasbena dela, skladbe: operni, zborovski skladatelj; skladatelj zabavne glasbe ♪
- skladateljevánje -a s (ȃ) knjiž. skladanje (glasbenih del): posvetiti se skladateljevanju ♪
- skládati -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja ♪
- skláden 1 -dna -o prid., skládnejši (á) 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva // ki s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem 4. zastar. zložljiv: skladni
stoli; skladna miza ◊ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi ♪
- skláden 2 -dna -o (ȃ) pridevnik od sklad 1: skladna kamnina ♪
- skladíščiti -im nedov. (í ȋ) dajati, spravljati v skladišče: skladiščiti moko, sadje / skladiščiti zaboje drugega na drugega // publ. hraniti v skladišču: skladiščiti blago pri normalni temperaturi // publ. hraniti sploh: skladiščiti krompir v kleti / skladiščiti elektriko v akumulatorju; računalnik skladišči podatke; pren. spomin skladišči vtise ♪
- skladóvje tudi skládovje -a s (ọ̑; á) knjiž. več skladov, skladi: skladovje gorskih sten ♪
- skládovnica tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov ♪
- sklánjati -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim
stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
- sklápljanje -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem ♪
37.891 37.916 37.941 37.966 37.991 38.016 38.041 38.066 38.091 38.116