Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (3.516-3.540)


  1.      čepíti  čépim in čépiti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje ♪
  2.      čêpoven  -vna -o prid. (é) elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi ♪
  3.      čér  -í ž (ẹ̑) nav. mn. večja, ostra skala: težko se je bilo izogibati nevarnim čerem in pečinam; ladja nasede na čeri; ostanki snega med čermi; koralne, morske čeri; izprane, ostre čeri; samotna čer na pobočju; pren. s prijaznimi besedami se je v pogovoru izogibal nevarnim čerem ♪
  4.      česálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za česanje: česalni glavniki; česalni salon frizerski salon za ženske / česalni stroj ♪
  5.      česálo  -a s (á) 1. vet. glavnik za česanje grive in repa: snažiti živino s česalom; česalo za konje 2. obrt. glavniku podobna priprava za česanje dolgovlaknatega prediva ♪
  6.      česáti  čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič) 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo ♪
  7.      česmín  -a m (ȋ) češmin: nabirati česmin ♪
  8.      čêsnovka  -e ž (é) bot. 1. visoka rastlina senčnatih krajev, ki diši kot česen, Alliaria officinalis: česnovka spada v družino križnic 2. užitna goba z rjavkastim klobukom in mesom, ki diši kot česen, Marasmius scorodonius ♪
  9.      čestítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čestitati: po sporočilu, da je diplomiral, je bilo slišati glasno čestitanje ♪
  10.      češčèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. rel. deležen češčenja: zelo češčen svetnik / Bog me je uslišal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo sveto ime 2. raba peša čaščen: češčen in spoštovan mož ♪
  11.      češčênasimaríja  -e in češčêna si maríja češčêne si maríje ž (é-ȋ) star. zdravamarija, češčenamarija ♪
  12.      češčênje  -a s (é) 1. rel. izkazovanje časti z molitvami ali obredi: češčenje Marije, svetnikov; češčenje križa / angelsko ali angelovo češčenje 2. raba peša čaščenje: pretirano češčenje razuma v racionalizmu ♪
  13.      čêšelj  -šlja m (é) 1. vet. glavnik za česanje grive in repa; česalo: konjski češelj 2. nar. glavnik: češe se z gostim češljem ♪
  14.      češmílje  -a s (ȋ) nar. češmin, češminje: dišeče češmilje ♪
  15.      čéšnjica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od češnja: drobne češnjice ◊ bot. njivska ali kurja češnjica zdravilni plevel s cinobrastimi cveti, Anagallis arvensis ♪
  16.      čéšpljevec  -vca m (ẹ́) 1. slivovka: dišeč in piten češpljevec // češpljev kompot: češpljevec iz suhih češpelj 2. pog., ekspr. bojazljiv, neodločen človek: vsi ste sami češpljevci ♪
  17.      češúlja  -e ž (ú) 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj ◊ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi ♪
  18.      češúljica  -e ž (ú) manjšalnica od češulja: lomil je češuljice z grmov ♪
  19.      čéta  -e ž (ẹ́) 1. osnovna vojaška enota iz več vodov: dodeljen je v prvo četo; komandir čete / inženirska, oklopna, zaščitna četa; četa za zvezo / visoki gost je pregledal častno četo // mn. vojska, armada: redne čete so se pridružile upornikom; zasedbene sile so odpoklicale svoje čete; zavezniške čete 2. skupina ljudi, navadno urejena: po cesti korakajo čete vojakov; v četah gredo na delo / poveljnik gasilske čete / zbiranje terorističnih čet ♪
  20.      četovánje  -a s (ȃ) glagolnik od četovati: vrniti se s četovanja; njegovo junaško četovanje ♪
  21.      četováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. boriti se, vojskovati se: on je sedel doma, ko smo mi četovali; četoval je po Šumadiji ♪
  22.      četovódja  -e tudi -a m (ọ̑) poveljnik čete: četovodja v prvi svetovni vojni / četovodja in načelnik gasilcev ♪
  23.      četŕt  -a m (ȓ) 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo ♪
  24.      četŕt  -i ž (ȓ) 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure / predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu ♪
  25.      četŕt  prisl. (ȓ) 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo ♪

   3.391 3.416 3.441 3.466 3.491 3.516 3.541 3.566 3.591 3.616  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA