Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (35.066-35.090)


  1.      rábljev  -a -o (á) pridevnik od rabelj: rabljev pomočnik ♪
  2.      rabljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. uporabljiv, poraben: vzeli so vse rabljive stvari / ta človek je rabljiv za vsako delo uporaben, primeren ♪
  3.      rábnik  -a m (ȃ) knjiž., redko uporabnik: rabniki prometnih sredstev ♪
  4.      rábnost  -i ž (á) knjiž. uporabnost, primernost: preizkusiti rabnost novih strojev; stvari cenimo po njihovi rabnosti / človekova rabnost za delo ♪
  5.      rabokúp  -a m (ȗ) jur. najem ali zakup: pogajati se o rabokupu / dati v rabokup ♪
  6.      rabokúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na rabokup: rabokupen predmet / rabokupna pogodba ♪
  7.      rabóta  tudi rábota -e ž (ọ̑; á) star. 1. tlaka: graščaki so tlačanom povečevali raboto; iti na raboto, v raboto ∙ občinska rabota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. težko delo, garanje: rabota v rudniku jih je izčrpala; vsakodnevna rabota prevajalca ♪
  8.      rabótati  -am nedov. (ọ̑) star. 1. opravljati tlako: tlačani so morali rabotati fevdalcem 2. težko delati, garati: ves dan rabotati v gozdu / uprli so se, ker niso hoteli rabotati okupatorju ♪
  9.      rábski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Rab: rabski zalivi / okupator ga je interniral v eno od rabskih taborišč ♪
  10.      rabúka  -e ž (ȗ) pog. glasen, bučen prepir, pretep: nenadoma je na cesti nastala rabuka; izzvati rabuko; dijaška, fantovska rabuka / nemiri in rabuke po deželi spopadi, spori ♪
  11.      rabulíst  -a m (ȋ) knjiž. kdor spretno, zvito spreminja smisel besed, zakonov: ta odvetnik je pravi rabulist ♪
  12.      rabulístika  -e ž (í) knjiž. spretno, zvito spreminjanje smisla besed, zakonov: v poklicu si je večkrat pomagal z rabulistiko; v njegovem spisu je mnogo protislovij in rabulistike ♪
  13.      rabútanje  -a s (ȗ) glagolnik od rabutati: rabutanje v sosedovem sadovnjaku ♪
  14.      rabútati  -am nedov. (ȗ) pog. trgati, nabirati na tujem: rabutati češnje ♪
  15.      ráca  -e ž (á) 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca // račja samica: race in racman 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca ● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje ◊ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca ♪
  16.      racák  -a m (á) račji samec: po jezeru je plaval racak; raca in racak; hodi kakor racak ♪
  17.      racárnik  -a m (ȃ) zaprt prostor za race; račjak: na kmetijskem posestvu so zgradili nov racarnik ♪
  18.      rácast  -a -o prid. (á) ekspr. po hoji podoben raci: racasti koraki / ima velika, racasta stopala rácasto prisl.: racasto hoditi ♪
  19.      racáti  -ám nedov. (á ȃ) zibaje se, na široko hoditi: račke so racale po dvorišču / ekspr.: debela natakarica je racala med mizami; njena hčerkica že raca // slabš. hoditi: ves dan so racali po prašni cesti racáje: žival se je racaje zibala po poti racajóč -a -e: racajoč otrok; racajoča hoja ♪
  20.      racàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki raca: racav človek; racava kuharica je stregla pri kosilu / racav korak ◊ med. racava hoja hoja pri izpahu kolka racávo prisl.: racavo hoditi ♪
  21.      rácija  -e ž (á) v nekaterih državah nenadna policijska ali vojaška akcija z namenom najti, ujeti določene ljudi: izmakniti se raciji; v raciji so zajeli nekaj ilegalcev / narediti racijo / policijska racija ♪
  22.      racionálen  -lna -o prid., racionálnejši (ȃ) knjiž. 1. ki temelji na razumu, razumski: racionalne metode, odločitve; racionalno razlaganje sveta; racionalen in emocionalen / kritik ne uporablja racionalnega jezika / racionalno izbiranje poklica premišljeno 2. ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalna organizacija gospodarstva / kopanje rude v tem premogovniku ni več racionalno ◊ mat. racionalno število število, ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili racionálno prisl.: racionalno obdelana zemlja ♪
  23.      racionalíst  -a m (ȋ) 1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: slovel je kot velik racionalist; v svojih odločitvah je bil vedno racionalist 2. filoz. predstavnik racionalizma: ideje racionalistov; racionalisti in empiristi ♪
  24.      racionalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na racionaliste ali racionalizem: racionalistična razlaga pojava / racionalistična filozofija racionalístično prisl.: racionalistično usmerjen človek ♪
  25.      racionalizácija  -e ž (á) glagolnik od racionalizirati: racionalizacija proizvodnje; posvetovanje o racionalizaciji / racionalizacija gradiva ♪

   34.941 34.966 34.991 35.016 35.041 35.066 35.091 35.116 35.141 35.166  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA