Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (31.541-31.565)


  1.      požlahtnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtnjevati žito; požlahtnjevati s cepljenjem 2. knjiž. plemenititi: njena ljubezen ga požlahtnjuje / požlahtnjevati jezik ♪
  2.      požlampáti  -ám dov. (á ȃ) nizko popiti, izpiti: večino žganja je sam požlampal ♪
  3.      požléd  -a m (ẹ̑) alp. tanka ledena obloga na drevju ali skalovju: na vejah se je naredil požled; zdrsniti na požledu ♪
  4.      požlédica  -e ž (ẹ̑) alp. požled, žled: steno je pokrivala zelenkasta požledica ♪
  5.      požléviti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. popiti, izpiti: brž je požlevil svojo merico vina ♪
  6.      požlobudráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: tako je požlobudrala, da je nisem razumel ♪
  7.      požmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. pogledati, navadno z napol zaprtimi očmi: požmeriti skozi trepalnice ♪
  8.      požmŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar. pomežikniti: nagubančil je čelo in požmrknil / požmrkniti z očmi ♪
  9.      požmrkováti  -újem nedov. (á ȗ) nar. pomežikovati: prestrašeno je požmrkoval / požmrkovati z očmi ♪
  10.      požókati  -am dov. (ọ́ ọ̄) nar. podrezati, pobrskati: požokati s palico v duplino ♪
  11.      požréšen  -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
  12.      požréšnež  -a m (ẹ̑) ekspr. požrešen človek: takšen požrešnež je, da bi najraje vse sam pojedel ♪
  13.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  14.      požúgati  -am dov. (ū) večkrat zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je požugala; požugati s pestjo, prstom ♪
  15.      požvepláti  -ám dov. (á ȃ) agr. 1. poškropiti, posuti s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: požveplati grozde, vinsko trto 2. zažveplati: požveplati klet, sod ♪
  16.      požvížgati  -am dov. (í) 1. oglasiti se z žvižgom: kdaj pa kdaj je zavrisnil in požvižgal 2. z žvižgom dati znamenje: požvižgati psu požvížgati se ekspr. ne ceniti, ne upoštevati: požvižgam se nate ∙ ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje ♪
  17.      prácélica  -e ž (ȃ-ẹ̑) knjiž. prvotna, osnovna enota česa: skupina predstavlja pracelico celotnega gibanja / posamezne anekdote so pracelice njegovega romana ♪
  18.      práča  -e ž (á) 1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami 2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno ♪
  19.      práčar  -ja m (ȃ) 1. nekdaj vojak, oborožen s pračo: pračarji in lokostrelci 2. knjiž. kdor strelja s fračo; fračar: bil je najboljši pračar v naši ulici ♪
  20.      práčlovéški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) 1. nanašajoč se na pračloveka: pračloveška bivališča 2. ekspr. najbolj značilen, tipičen za človeka: pračloveške lastnosti, potrebe ♪
  21.      prádáven  -vna -o prid. (ȃ-á) nav. ekspr. 1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): življenje v pradavnih časih; govoriti o pradavnih stvareh 2. ki že zelo dolgo obstaja: pradavni običaji / pradavni sen se je uresničil ♪
  22.      prádéd  tudi prádèd -déda m, im. mn. prádédje in prádédi (ȃ-ẹ̑; ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) 1. stari oče očeta ali matere: ta del hiše je prezidal že njegov praded 2. nav. mn., ekspr. davni prednik: naši pradedje so se priselili sem z vzhoda ♪
  23.      prádédovski  -a -o prid. (ȃ-ẹ̄) nanašajoč se na pradede: opazoval je otroke s pradedovsko dobrohotnostjo / pradedovske šege ♪
  24.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  25.      pragmátik  -a m (á) 1. predstavnik pragmatizma: znanstveno delo pragmatikov 2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: bil je znan pragmatik in koristolovec ♪

   31.416 31.441 31.466 31.491 31.516 31.541 31.566 31.591 31.616 31.641  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA