Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (31.341-31.365)


  1.      potúrica  -e m (ȗ) 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: vzgojiti v poturico 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalski poturica ♪
  2.      potúrica  -e ž (ȗ) 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: bosanske poturice 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalska poturica ♪
  3.      potvárjati  -am nedov. (á) 1. natančno posnemati kaj z namenom goljufanja; ponarejati: potvarjati listine // prikazovati kaj drugače, kakor je; pačiti: članek potvarja dejansko stanje; potvarjati dejstva, resnico 2. publ. maličiti, kvariti: potvarjati jezik potvárjati se publ. pretvarjati se: kaj bi se potvarjal ♪
  4.      potvórba  -e ž (ọ̑) ponaredba, ponaredek: potvorba dokumentov / rezultati teh štetij so potvorbe; spretne potvorbe; potvorba zgodovine ♪
  5.      potvóriti  -im dov. (ọ̄) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti: potvoriti dokumente / zaman je skušal potvoriti glas // prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: potvoriti rezultate volitev 2. publ. izmaličiti, pokvariti: te novosti so potvorile jezik; zavist je vse lepo in dobro potvorila potvórjen -a -o: potvorjeni podatki ♪
  6.      poúčen 2 -čna -o prid. (ȗ) zastar. učen, poučevalen: poučne metode / slovenščina je poučni jezik ♪
  7.      poučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov // dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti ♪
  8.      poučílo  -a s (í) zastar. navodilo, napotek: objaviti poučilo, kako zatirati kolero / to naj vam bo v poučilo pouk ♪
  9.      poudárek  -rka m (ȃ) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / besedni poudarek naglas / stavčni poudarek // grafično znamenje za označevanje tega; naglas: zapisati poudarek 2. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek ♪
  10.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪
  11.      poudárjati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, s poudarkom: patetično poudarjati posamezne besede; pravilno poudarjati / poudarjati prvi zlog naglaševati 2. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: vsi kritiki so poudarjali kvaliteto drame; poudarjati sodelovanje med vsemi narodi; rad je poudarjal svoje spretnosti // delati bolj izrazito, bolj opazno: rumena barva je še poudarjala njene oči ♦ lingv. pridevnik poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže poudarjajóč -a -e: govoril je počasi, poudarjajoč vsako besedo ♪
  12.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  13.      poúličen  -čna -o prid. (ū) 1. ki je na ulici: poulični boji niso ponehali; poulični vrvež; poulično življenje / poulični napev trenutno zelo priljubljen, prepevan / poulična dekleta vlačuge, prostitutke 2. ekspr. nespodoben, prostaški: zmerjati s pouličnimi izrazi / poulična pesem, popevka ♪
  14.      poúličnica  -e ž (ū) knjiž. 1. prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici: na pločniku so postavale pouličnice 2. poulična pesem, poulična popevka: s pijanim glasom je zapel napev znane pouličnice ♪
  15.      poustváriti  -im dov. (á ā) ponovno umetniško obdelati: v pesnitvi je poustvaril motiv starih epskih pesmi; s filmom ni poustvaril celotne vsebine romana // umetniško obdelati sploh: pisatelj je poustvaril atmosfero tistega časa; posrečilo se mu je poustvariti otroško preprostost teh ljudi / ekspr. njegov čopič je poustvaril veliko lepot iz življenja // umetniško podati, reproducirati: poustvariti simfonijo ♪
  16.      poustvarjálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor poustvarja: prevajalec naj bo poustvarjalec izvirnega besedila / večer glasbenih poustvarjalcev ♪
  17.      poustvarjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poustvarjanje: poustvarjalni glasbenik / razvijati poustvarjalno delo ♪
  18.      poustvarjálnost  -i ž (ȃ) sposobnost poustvarjanja: presenetila jih je poustvarjalnost tega igralca / operna poustvarjalnost ♪
  19.      poustvárjanje  -a s (á) glagolnik od poustvarjati: poustvarjanje motiva / glasbeno poustvarjanje; gledališko poustvarjanje ♪
  20.      poustvárjati  -am nedov. (á) ponovno umetniško obdelovati: poustvarjati motive iz narodnih pesmi // umetniško obdelovati sploh: v svoji knjigi poustvarja vzdušje tedanje dobe // umetniško podajati, reproducirati: poustvarjati glasbena dela ♪
  21.      poúzmati  -am dov. (ȗ) star. vzeti, ukrasti: nekdo jim je pouzmal denar ♪
  22.      použítek  -tka m (ȋ) knjiž., redko jed, zaužitje: specialitet niso samo ogledovali, ampak so jih naročali za takojšnji použitek / zastar. pridelek je namenjen za použitek doma porabo ♪
  23.      použíti  -žíjem dov. (í ȋ) knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo ♪
  24.      používati  -am nedov. (í) knjiž. jesti: použivati kruh, ribe; slastno je použival dobro kosilo ● knjiž. boj je použival njegove življenjske moči porabljal, zmanjševal; knjiž. njegove oči so použivale lepo pokrajino gledal je ♪
  25.      povabílo  -a s (í) 1. izražena, sporočena želja komu a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: dobiti, prejeti povabilo; pismeno, ustno povabilo; povabilo na večerjo b) da kam pride, se udeleži česa sploh: povabilo na kongres; odklonila je njegovo povabilo na sestanek 2. glagolnik od povabiti: preslišala je povabilo, naj sede; prišel je na povabilo samega predsednika . ♪

   31.216 31.241 31.266 31.291 31.316 31.341 31.366 31.391 31.416 31.441  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA