Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (29.641-29.665)



  1.      pogrkovánje  -a s () glagolnik od pogrkovati: govorila je z rahlim pogrkovanjem
  2.      pogrkováti  -újem nedov.) 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: rahlo pogrkuje; tam skoraj vsi pogrkujejo 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: hropel je in pogrkoval pogrkujóč -a -e: pogrkujoča govorica
  3.      pogrmévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od pogrmevati: zbudilo ga je rahlo pogrmevanje za gorami / pogrmevanje deročega hudournika
  4.      pogrmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva 2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju
  5.      pogrníti  in pogŕniti -em dov. ( ŕ) 1. dati, položiti pogrinjalo na kaj: pogrniti posteljo / pogrniti mizo pripraviti za serviranje hrane / pogrniti prt ∙ ekspr. on sanjari o mizici pogrni se o bogastvu, izobilju // s pokrivanjem, zakrivanjem zavarovati pred čim: hitro je pogrnil prepotene konje; pogrnila je speče otroke / pogrniti preprogo po tleh razgrniti 2. pog., ekspr. pasti, telebniti: spotaknil se je in pogrnil; na ledeni poti je večkrat pogrnil / preh. nekaj časa se je prepiral z njim, potem ga je pa pogrnil po tleh prevrnil 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že drugič je pogrnil pri matematiki; bil je leto starejši od njih, ker je enkrat pogrnil pogŕnjen -a -o: s prtom pogrnjena miza; belo pogrnjena postelja; tla so pogrnjena s papirjem ∙ sesti k pogrnjeni mizi pripravljeni za serviranje hrane
  6.      pogróbati  -am dov. (ọ̑) redko osuti: pogrobati krompir / sadike je treba pogrobati
  7.      pogròm  -ôma m ( ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši
  8.      pogróšen  -šna -o prid. (ọ̄) slabš. cenen, malovreden: pogrošni izdelki; kadi pogrošne cigare / brati pogrošne romane / posmehovati se pogrošni modrosti; banalne, pogrošne resnice
  9.      pogrozíti  -ím dov., pogrózil; pogrožèn ( í) zagroziti: le počakaj, mu je pogrozila; pogrozil mu je s palico, stisnjeno pestjo
  10.      pogŕšati  -am dov. () narediti kaj (bolj) grdo: ta obleka je ne polepša, ampak pogrša; z leti se je postarala in pogršala / pisatelj je realnost preveč pogršal
  11.      pogrúditi  -im dov.) star. zgristi, poglodati: hitro je pogrudil skorjo kruha
  12.      pogruntácija  -e ž (á) pog., ekspr. domislek, zamisel: to ni njegova pogruntacija; ima nekaj izvirnih, sijajnih pogruntacij / najnovejša pogruntacija tehnike izum
  13.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumelpog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima
  14.      pogruntávščina  -e ž () pog., ekspr. domislek, zamisel: to je bila njena pogruntavščina / zanimiva konstrukcijska pogruntavščina
  15.      pogúba  -e ž () ekspr. kar povzroča veliko moralno ali materialno izgubo, škodo: ta dogovor je poguba za nas / ta ženska bo njegova poguba // stanje kot posledica take izgube, škode: poguba mu grozi, preti; rešiti koga pogube / biti sebi in drugim v pogubo ∙ ekspr. drveti v pogubo hitro se bližati čemu slabemu
  16.      pogúben  -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjomed. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula
  17.      pogubítelj  -a m () nav. ekspr. kdor koga pogubi: on je njen pogubitelj
  18.      pogubíti  -ím dov., pogúbil ( í) 1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe ∙ ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil ♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti 3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti pogubljèn -êna -o: pogubljeni dežniki; bil je pogubljen
  19.      pogúbljati  -am nedov. (ú) 1. drugega za drugim izgubljati: kar naprej pogublja ključe; pri njih se veliko stvari pogublja / potok se tam pogublja v zemljo izginja, ponika 2. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: pijača ga pogublja; fant se zaradi nje pogublja
  20.      pogubljênec  -nca m (é) ekspr. kdor je pogubljen, izgubljen: potepuhi in pogubljenci
  21.      pogubljênje  -a s (é) poguba: bil mu je v pogubljenje; pahniti koga v pogubljenje ♦ rel. večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti
  22.      pogubljênost  -i ž (é) ekspr. stanje, značilnost pogubljenega, izgubljenega človeka: zaveda se svoje majhnosti in pogubljenosti
  23.      pogubljív  -a -o prid. ( í) star. poguben: pogubljivi naklepi; predlog je zanj pogubljiv / zabloditi na pogubljiva pota
  24.      pogúbnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost, značilnost pogubnega: pogubnost dejanja, ravnanja
  25.      pogubonôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. poguben: pogubonosne besede; nekatere bolezni so pogubonosne / pogubonosni meč, ogenj

   29.516 29.541 29.566 29.591 29.616 29.641 29.666 29.691 29.716 29.741  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA