Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (27.441-27.465)


  1.      otávnik  -a m (ȃ) 1. nar. (posušena) trava tretje košnje; otavič: Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo (C. Kosmač) 2. zastar. avgust: prvega otavnika je odpotoval ♪
  2.      ôtčev  -a -o prid. (ō) star. očetov: bil je na otčevem grobu ♪
  3.      ôtec  ôtca m (ō) star. oče: njegov otec je že mlad umrl ♪
  4.      otêči  otêčem dov., otêci otecíte; otékel otêkla (é) postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: bezgavke so mu otekle / noga zelo hitro oteče otékel -êkla -o: otekle in prezeble roke; otekle veke otečèn -êna -o: jetra ima zelo otečena ♪
  5.      otékati  -am nedov. (ẹ̑) postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: noge ji otekajo ♪
  6.      otelíti se  -ím se dov., otélil se (ȋ í) nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava se je otelila ♪
  7.      otémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) zastar. 1. reševati, varovati (pred čim): otemati koga lakote / žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti / otemati pozabi 2. (s silo) jemati, odvzemati: otemali so jim hrano in živino ♪
  8.      otemnéti  -ím [tǝm] dov., otemnì in otèmni (ẹ́ í) 1. postati nekoliko temen: nebo je otemnelo // izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce otemni; zjutraj zvezde otemnijo niso več vidne 2. knjiž. postati manj izrazit: njegova slava je otemnela 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz mu je otemnel ● knjiž. vsa okna v vasi so otemnela v nobeni hiši več ne gori luč; knjiž. um mu je otemnel postal je duševno bolan otemnèl in otemnél -éla -o: srebro, otemnelo od starosti ♪
  9.      otepáč  -a m (á) 1. kdor otepa (snope): mlatiči in otepači 2. palica za otepanje (snopov): udarjati z otepačem ♪
  10.      otepálo  -a s (á) tekst. stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva ♪
  11.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  12.      otêpsti  otêpem dov., otépel otêpla (é) 1. z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa: otepsti prah z obleke; otepe sneg s plašča in vstopi; otepsti zemljo s čevljev / otepsti si plašč / otepsti konju brenclje odgnati // nar. sklatiti (s palico): otepsti hruške, orehe 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja: otepsti pšenico; otepsti in omlatiti ● zastar. v šoli so ga fantje otepli nabili, pretepli; ekspr. kosilo je kar hitro otepel hitro pojedel otêpsti se znebiti se, otresti se: komaj se je otepla nezaželenega gosta; otepsti se vsiljivcev / s težavo se je otepla neprijetnih misli; tega vnetja se ne more otepsti otepèn -êna -o: z drevja otepen sneg; otepeni snopi; na njivi je ležala otepena pšenica ♪
  13.      otesáti  otéšem dov., otêši otešíte; otêsal (á ẹ́) 1. s tesanjem dati lesu določeno obliko: otesati hlod; kol je treba na koncu otesati / otesati grče odtesati; otesati veje oklestiti ♦ les. iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa 2. pog. vzgojiti, prevzgojiti: tega človeka je nemogoče otesati otesán -a -o: otesano deblo ♪
  14.      otéti  otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅ) star. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se / oteti ujetnike osvoboditi 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje ∙ zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet ♪
  15.      otévati  -am nedov. (ẹ́) zastar. reševati, varovati (pred čim): otevati ljudi lakote, smrti ♪
  16.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  17.      otímati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ) zastar. 1. reševati, varovati (pred čim): s tem jih otima mnogih nevarnosti / ranjence otima pred smrtjo 2. (s silo) jemati, odvzemati: otimati komu plen ♪
  18.      otíp  -a m (ȋ) 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom ♦ tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina ♪
  19.      otípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko // s tipanjem a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce 2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal; otipal se je, če ima vse s seboj; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje 3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh ● ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor ♪
  20.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  21.      otípen 1 -pna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na otip: našteval je slušne, otipne in druge prvine ♪
  22.      otípen 2 -pna -o prid. (ȋ) star. otipljiv: otipen dokaz, primer ♪
  23.      otipljív  -a -o prid., otipljívejši (ȋ í) 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli ♪
  24.      otiráč  -a m (á) 1. knjiž., redko predpražnik: obrisati si čevlje v otirač 2. zastar. brisača: umivalnik in otirač ◊ etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini ♪
  25.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪

   27.316 27.341 27.366 27.391 27.416 27.441 27.466 27.491 27.516 27.541  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA