Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (27.141-27.165)


  1.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  2.      orto...  ali órto... prvi del zloženk (ọ̑) 1. nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede: ortoepija, ortografija, ortografski 2. kem. nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v benzenovem obroču: ortodiklorbenzen ♪
  3.      ortodoksíja  -e ž (ȋ) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost: protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo / podrediti se načelu idejne ortodoksije ♪
  4.      ortografíja  -e ž (ȋ) pravopis: poznavanje ortografije / vaje iz ortografije ♪
  5.      ortográfski  -a -o prid. (ȃ) pravopisen: ortografska pravila / ortografske napake ♪
  6.      ortokláz  -a m (ȃ) min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec: trdota ortoklaza ♪
  7.      ortokromátski  -a -o prid. (ȃ) fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča ♪
  8.      ortopéd  -a m (ẹ̑) zdravnik specialist za ortopedijo: napotili so ga k ortopedu ♪
  9.      ortopedagógika  -e ž (ọ́) nestrok. specialna pedagogika za duševno prizadete: razvoj ortopedagogike ♪
  10.      ortopédičen  -čna -o prid. (ẹ́) ortopedski: ortopedični čevlji, vložki / ortopedična delavnica / ortopedično zdravljenje ♪
  11.      ortopedíja  -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji ♪
  12.      ortopédinja  -e ž (ẹ̑) zdravnica specialistka za ortopedijo: pregled pri ortopedinji ♪
  13.      ortopédski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ortopedijo: nositi ortopedske čevlje, vložke; ortopedski voziček / ortopedska delavnica / ortopedski oddelek; predstojnik ortopedske klinike / ortopedska telovadba; ortopedsko plavanje, zdravljenje ♪
  14.      orumenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati rumen: drevje je že orumenelo / ekspr. v teh letih je ostarel in orumenel orumenèl in orumenél -éla -o: orumenele liste rastlinam sproti odstranjujemo; svečnik s staro, orumenelo svečo ♪
  15.      orumenévati  -am nedov. (ẹ́) redko rumeneti: listje že orumeneva ♪
  16.      orúžiti  -im dov., tudi oružíte; tudi oružíla (ú) nar. oluščiti: oružiti grah / oružiti koruzo orobkati orúžen -a -o: oružen koruzni storž ♪
  17.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  18.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  19.      osa  dviganje cen gl. hausse ♪
  20.      osáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) usahel: osahla trava / osahle ustnice // star. suh: osahla zemlja ♪
  21.      osahníti  in osáhniti -em dov. (ȋ á) usahniti: bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila / star. sod poveznemo, da lahko osahne se osuši ♪
  22.      osajíti  -ím in osájiti -im dov., osájil (ȋ í; á ȃ) s sajami prevleči, namazati: osajiti papir osajèn -êna -o in osájen -a -o: osajena steklena plošča ♪
  23.      osáma  -e ž (ȃ) knjiž. stanje osamljenega; osamljenost: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno // glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika ♪
  24.      osamélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota ♪
  25.      osamélost  -i ž (ẹ́) stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja; občutek osamelosti; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti ♪

   27.016 27.041 27.066 27.091 27.116 27.141 27.166 27.191 27.216 27.241  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA