Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (2.641-2.665) 
- breztváren -rna -o prid. (ā) star. brezsnoven: breztvarno bitje ♪
- brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje // ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost brezúmno prisl.: ne govori tako brezumno; brezumno ljubosumen ♪
- brezúmnost -i ž (ū) knjiž. lastnost brezumnega človeka: očital ji je brezumnost / uganjali so mladostne brezumnosti // redko brezumno stanje: vse, kar je storil, je storil v brezumnosti ∙ ekspr. vesel do brezumnosti zelo ♪
- brezúp -a m (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: pasti v brezup; spravljati koga v brezup; črn, skrajni brezup / v njegovo srce se je zajedel brezup; z brezupom misliti na prihodnost ♪
- brezúpen -pna -o prid., brezúpnejši (ū ȗ) ki ne vzbuja upanja: brezupen položaj; brezupna ljubezen; njegova bolezen je brezupna; vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne ∙ ekspr. brezupen nered v poslovanju zelo velik brezúpno prisl.: brezupno gledati; dolgo in brezupno je jokala ♪
- brezúpje -a s (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: povzročiti brezupje; depresija in brezupje / biti prepričan o popolnem brezupju življenja ♪
- brezúpnež -a m (ȗ) knjiž., redko človek brez upanja ♪
- brezúpnost -i ž (ū) lastnost, značilnost brezupnega: brezupnost bolezni, razmer / knjiž. pogrezniti se v brezupnost brezup ∙ ekspr. vse je do brezupnosti zavoženo popolnoma, čisto ♪
- brezuspéšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez uspeha: brezuspešen boj; tolažba je ostala brezuspešna; brezuspešno delo; brezuspešna prizadevanja; pogajanja so bila brezuspešna ♦ jur. brezuspešna izvršba brezuspéšno prisl.: brezuspešno iskati; brezuspešno je poskušal zaspati ♪
- brezuspéšnost -i ž (ẹ́) značilnost brezuspešnega: brezuspešnost njegovih naporov ♪
- brezustáven -vna -o prid. (á) jur. ki je brez ustave: brezustavna doba; brezustavno stanje ♪
- brezustávnost -i ž (á) jur. brezustavno stanje ♪
- brezvéjen -jna -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez vej: obsekano, popolnoma brezvejno drevo ♪
- brezvésten -tna -o prid., brezvéstnejši (ẹ̄) 1. ki je brez vesti: brezvestni ljudje; brezvesten oderuh / tako početje je brezvestno in zločinsko 2. redko malomaren, neprizadeven: brezvesten delavec / brezvestno opravljanje službe ♪
- brezvéstnež -a m (ẹ̑) ekspr. brezvesten človek: brezčastnež in brezvestnež; nedolžna žrtev brezvestneža ♪
- brezvládje -a s (ȃ) stanje v državi brez vlade: nastopilo je kratko brezvladje / ekspr. splošno brezvladje nered, zmeda ♪
- brezzakonítost -i ž (ȋ) knjiž. stanje brez zakonov, postav: strah pred brezzakonitostjo ♪
- brezznačájnost -i ž (ȃ) lastnost brezznačajnega človeka: brezznačajnost ljudi / politična brezznačajnost ♪
- brezzvéznost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost brezzveznega: brezzveznost govorjenja ♪
- brežánka -e ž (ȃ) 1. ženska oblika od brežan: brežani in brežanke 2. vino iz tržaške okolice: postavil je na mizo bokal cekinaste brežanke / vinogradi brežanke ♪
- bréžen -žna -o prid. (ẹ̄) 1. redko obrežen, obalen: morje buta ob brežne skale 2. nar. severovzhodno nagnjen, strm: brežen svet; stopal je po brežni cesti / brežni kmetje; sam.: njive imajo na brežnem ♪
- brežína -e ž (í) 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine ♪
- bŕglez 1 -a m (ȓ) zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke ♪
- bŕglez 2 -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez ♪
- brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ȋ) 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi ∙ star. bridka martra križ s podobo Kristusa // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila brídko stil. bridkó 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko
resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko ♪
2.516 2.541 2.566 2.591 2.616 2.641 2.666 2.691 2.716 2.741