Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (16.866-16.890) 
- kongeniálnost -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost kongenialnega: kritik je s popolno kongenialnostjo interpretiral avtorjevo delo ♪
- kongenitálen -lna -o prid. (ȃ) biol. ki je ob rojstvu osebka kot njegova dedna ali nededna lastnost, prirojen: kongenitalna anomalija; kongenitalne bolezni / kongenitalne lastnosti ♪
- kongéstija in kongestíja -e ž (ẹ́; ȋ) med. pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo, naval krvi: kongestija je nastala zaradi vnetja ♪
- konglomerát -a m (ȃ) petr. kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom, labora: trdno sprijet konglomerat; pren. konglomerat političnih in socialnih idej ♦ geol. bazalni konglomerat ki je bil pri prodiranju morja na kopno najprej odložen ♪
- konglomeráten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konglomerat: reka odlaga prod in lažji konglomeratni drobir / slap pada s strme konglomeratne stene ♪
- kóngo neskl. pril. (ọ̑) kem., v zvezi rdečilo kongo in kongo rdečilo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate ♪
- kongregácija -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
- kongregacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kongregacijo: kongregacijski odbori / kongregacijski znak ♪
- kongregacioníst -a m (ȋ) rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško govorečih deželah: starši so bili strogi kongregacionisti ♪
- kongrés tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa;
ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
- kongrésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kongres: kongresni dnevi; kongresne prireditve / kongresne razprave o kulturi in šolstvu / kongresni odbor / kongresna knjižnica v Washingtonu / indijska kongresna stranka ♪
- kongresíst -a m (ȋ) nav. ekspr. udeleženec kongresa: živahne diskusije kongresistov; skrb za informiranost kongresistov ♪
- kongrésnik -a m (ẹ̑) nav. ekspr. 1. v Združenih državah Amerike član zakonodajnega telesa, parlamenta: več let je bil kongresnik 2. udeleženec kongresa: skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov ♪
- kongrésovec -vca m (ẹ̄) nav. ekspr. 1. udeleženec kongresa: kongresovci razpravljajo o novih znanstvenih dognanjih 2. v Združenih državah Amerike član kongresa: zasedanje kongresovcev ♪
- kóngrua -e ž (ọ̑) nekdaj plača, ki jo dobi duhovnik od države: odpovedati se kongrui ♪
- kongruénca -e ž (ẹ̑) knjiž. skladnost, ujemanje: ta kongruenca je le navidezna; kongruenca med prepričanjem in življenjem ◊ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti; skladnost; lingv. ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu, številu in osebi, ujemanje; mat. odnos med celima številoma, ki dasta, če se delita z istim številom, enak ostanek ♪
- kongruénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. skladen, ujemajoč se: kongruentne oblike ♪
- kongruéntnost -i ž (ẹ̑) knjiž. skladnost, ujemanje: kongruentnost vprašanj in odgovorov ♪
- koníca -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro;
prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
- koníčast -a -o prid. (í) ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico: koničasti vrhovi gora / koničasti čevlji / koničasti listi; mož s koničasto brado / koničasto deblo na enem koncu precej tanjše kot na drugem ♪
- kóničen -čna -o prid. (ọ́) teh. stožčast, šilast: konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev; konični zatič ♪
- koníčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konica 2: pomanjkanje konične električne energije; močna konična obremenitev cest ♪
- koníčiti -im nedov. (í ȋ) ekspr., redko šiliti, ožiti: fant je koničil palico ♪
- kóničnost -i ž (ọ́) teh. lastnost, značilnost koničnega: koničnost orodja ♪
- konídij -a m (í) nav. mn., bot. enocelični tros pri nekaterih glivah ♪
16.741 16.766 16.791 16.816 16.841 16.866 16.891 16.916 16.941 16.966