Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (15.966-15.990)


  1.      kôcnjast  -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke ♪
  2.      kocnjáti  -ám nedov. (á ȃ) nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal ♪
  3.      koconóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
  4.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
  5.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  6.      kóčar  -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪
  7.      kóčarica  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: revna kočarica s kopico otrok ♪
  8.      kočaríja  -e ž (ȋ) nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo ♪
  9.      kóčarka  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: kmetice in kočarke ♪
  10.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko ♪
  11.      kôček  -čka m (ō) nar. gorenjsko prašiček: kočki so rili po blatu ♪
  12.      kočemájka  -e ž (ȃ) nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka ♪
  13.      kočévar  -ja m (ẹ̄) žarg. premog, ki se koplje v Kočevju: kuriti s kočevarjem ♪
  14.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
  15.      kóčevnik  in kočévnik -a m (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov ♪
  16.      kóčevniški  in kočévniški -a -o prid. (ọ̄; ẹ̑) nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva ♪
  17.      kočévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda ♪
  18.      kočévščina  -e ž (ẹ̑) kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini ♪
  19.      kóčica  -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
  20.      kóčič  -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
  21.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  22.      kočijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
  23.      kočijáž  -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
  24.      kočijážiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
  25.      kočíjen  -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪

   15.841 15.866 15.891 15.916 15.941 15.966 15.991 16.016 16.041 16.066  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA