Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (15.691-15.715)


  1.      klobučárka  -e ž (á) izdelovalka klobukov: naročila je klobuk pri znani klobučarki ♪
  2.      klobučárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na klobučarje ali klobučarstvo: ima klobučarski salon / klobučarska obrt ♪
  3.      klobučárstvo  -a s (ȃ) klobučarska obrt: pomen šivalnega stroja za šiviljstvo, krojaštvo, klobučarstvo / preživlja se s klobučarstvom z opravljanjem klobučarskega poklica ♪
  4.      klobúčast  -a -o prid. (ú) ekspr. podoben klobuku: klobučaste krošnje dreves ♪
  5.      klobúček  -čka m (ū) manjšalnica od klobuk: na glavo si je dala klobuček; ima črn klobuček / jurčki s sivimi klobučki ♪
  6.      klobúčen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na klobuk: klobučni krajci so se pobesili ◊ papir. klobučni papir tanek, na eni strani gladek ovojni papir ♪
  7.      klobučevína  -e ž (í) blago iz med seboj prepletenih ali zlepljenih, navadno volnenih vlaken ali zajčjih dlak: klobuk iz klobučevine / volnena klobučevina ♪
  8.      klobučevínast  -a -o prid. (í) ki je iz klobučevine: nosi klobučevinaste copate, škornje ♪
  9.      klobučína  -e ž (í) star. klobučevina: copate iz klobučine ♪
  10.      klobučínast  -a -o prid. (í) star. klobučevinast: klobučinast plašč ♪
  11.      klobúčnica  -e ž (ȗ) škatla za klobuk: spraviti klobuk v klobučnico ♪
  12.      klobučnják  -a m (á) 1. nav. mn., zool. klobuku podobni ožigalkarji s spolnim in nespolnim rodom, Scyphozoa: uhati klobučnjak 2. nar. gorenjsko dimolovec: nad ognjiščem imajo klobučnjak ♪
  13.      klobúk  -a m (ú) 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik / prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo ● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu ◊ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza ♪
  14.      klobúštra  -e ž (ȗ) 1. pog., slabš. grd, ponošen klobuk: spet je prišel s tisto klobuštro na glavi 2. klobuštrač: težko posluša to klobuštro ♪
  15.      klobuštráč  -a m (á) ekspr. kdor veliko in nespametno govori: sit sem že tega klobuštrača ♪
  16.      klobuštráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. veliko in nespametno govoriti: nehaj že klobuštrati // slabš. govoriti, pripovedovati: že spet klobuštra neumnosti 2. počasi, okorno stopati: konj je klobuštral po temnih ulicah // slabš. hoditi: bos klobuštra po vrtu ♪
  17.      klobuštríja  -e ž (ȋ) ekspr. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne more več poslušati njegove klobuštrije ♪
  18.      klócati  -am nedov. (ọ̑) ekspr., redko slišno udarjati: krogle žvižgajo in klocajo okoli nas ♪
  19.      klóček  -čka m (ọ̑) bot. grm s pernatimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v socvetju, Staphylea: navadni kloček ♪
  20.      klóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši so skoraj vse leto kločile ♪
  21.      klòf  medm. (ȍ) posnema glas pri klofuti: klof, ga je udarila po licu ♪
  22.      klófati  -am nedov. (ọ̑) nižje pog. iztepati, iztresati: na dvorišču klofa / klofati odejo, preprogo ♪
  23.      kloféta  tudi klofêta -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: ima raztrgano obleko in klofeto na glavi; preluknjana klofeta // klobuk sploh: dajte z glave svojo klofeto, gospod ♪
  24.      klôfniti  -em dov. (ó ȏ) dati (komu) klofuto: pošteno ga je klofnil; klofniti po obrazu ♪
  25.      klofúta  -e ž (ú) udarec, navadno s plosko roko: dati, dobiti krepko klofuto / pog. primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: za njegovo delo mu daje le klofute; gre za moralno klofuto / to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju ♪

   15.566 15.591 15.616 15.641 15.666 15.691 15.716 15.741 15.766 15.791  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA