Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (14.866-14.890)


  1.      kaznív  -a -o prid. (ȋ í) ki zasluži kazen: kaznivo prekupčevanje // jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja ♪
  2.      kaznívost  -i ž (í) jur. dejstvo, da je kaj kaznivo: kaznivost dejanja ♪
  3.      káznjenec  -nca m (ȃ) oseba, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost: kaznjence vodijo na delo; odpuščeni kaznjenci ♦ jur. kaznjenec do 1945 kdor prestaja daljšo kazen odvzema prostosti v kaznilnici ♪
  4.      káznjenka  -e ž (ȃ) ženska oblika od kaznjenec: stražiti kaznjenke ♪
  5.      káznjenski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kaznjence: kaznjenski oddelki / kaznjenska obleka ♪
  6.      kaznoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaznuje: bil je sodnik in kaznovalec ♪
  7.      kaznoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kaznovanje: kaznovalni organi; uprli so se zoper kaznovalno oblast / kaznovalni ukrepi; sodišče je poostrilo kaznovalno politiko ♦ jur. kaznovalna pravica pravica kaznovanja ♪
  8.      kaznovánec  -nca m (á) knjiž. kdor je kaznovan: mati je kaznovancu odpustila // redko kaznjenec: javil se je bivši kaznovanec ♪
  9.      kaznovánje  -a s (ȃ) glagolnik od kaznovati: v kaznovanju je bil neusmiljen / kaznovanje otroka je zaleglo ♪
  10.      kaznováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) dati, določiti komu kazen: kaznovati otroka; kaznovali so jo zaradi nereda; v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk; milo, ostro kaznovati / fanta so eksemplarično kaznovali / kaznovati zločince; sleparja so kaznovali brez usmiljenja; kaznovati koga z globo, smrtjo / to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta kaznován -a -o: bil je kaznovan za več prestopkov; sam.: kaznovani je moral plačati denarno kazen ♪
  11.      kazuár  tudi kázuar -ja m (ā; ȃ) zool. noju podobna ptica, ki živi v gozdovih Nove Gvineje in Avstralije, Casuarius casuarius ♪
  12.      kazuíst  -a m (ȋ) knjiž. kdor se ukvarja s kazuistiko: navdušen kazuist ♪
  13.      kazuístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko: kazuistično reševanje konkretnih primerov / kazuistično mišljenje ♪
  14.      kazuístika  -e ž (í) knjiž. razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom: ukvarjati se s kazuistiko; kazuistiko je zamenjala empirija / slabš. izgubljal se je v kazuistiki pravil ◊ rel. del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna načela ♪
  15.      kázula  -e ž (ȃ) rel. mašni plašč: imel je črno, težko kazulo ♪
  16.      kázus  -a m (ȃ) knjiž. (konkretni) primer: glede tega je sedanji kazus drugačen ◊ lingv. sklon ♪
  17.      kážipót  -a m (ȃ-ọ́) tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot // ekspr. svetovalec, vodnik: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi ♪
  18.      kažipóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kažipot: kažipotni napisi / kažipotne table na križiščih; kažipotno znamenje ♪
  19.      kdáj  prisl. (ā) 1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj 2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove ♪
  20.      kdàj  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič // izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen 2. navadno v zvezi kdaj — kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov // v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj ● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj ♪
  21.      kdàjkóli  in kdàj kóli prisl. (ȁ-ọ̑) knjiž. izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času; kdàj: bil je najboljši prijatelj, kar jih je kdajkoli imela; enotnost je potrebna bolj kakor kdajkoli poprej // nar. kadarkoli: Nekoč, kdajkoli, bo prišel (N. Gaborovič) ♪
  22.      kdó  kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina? 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal ● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove ♪
  23.      kdór  tudi kdòr kógar zaim., kómur, kógar, kómer, kómer [mǝr] (ọ̑; ȍ ọ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove; nagajal je, komur je mogel; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče; ekspr. kdor že si, postoj za hip ∙ preg. kdor išče, najde; preg. kdor laže, ta krade 2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi; poseda s komer že; prim. kdorkoli, kdorsibodi ♪
  24.      kdórkóli  tudi kdòrkóli kógarkóli in kdór kóli tudi kdòr kóli kógar kóli zaim. (ọ̑-ọ̑; ȍ-ọ̑ ọ̑-ọ̑) izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka; kdorkoli to trdi, laže ♪
  25.      kdórsibódi  tudi kdòrsibódi kógarsibódi in kdór si bódi tudi kdòr si bódi kógar si bódi zaim. (ọ̑-ọ́; ȍ-ọ́ ọ̑-ọ́) kdorkoli: skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi / nikar se ne brati s komersibodi ∙ ekspr. on ni kdorsibodi je pomembna oseba ♪

   14.741 14.766 14.791 14.816 14.841 14.866 14.891 14.916 14.941 14.966  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA