Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (13.666-13.690)


  1.      kabína  -e ž (ȋ) rabi se samostojno ali s prilastkom manjši zaprt prostor za začasno bivanje, samovoljno osamitev: zaprla se je v kopališko kabino; telefonska kabina telefonska celica; kabina za pomerjanje oblek / (potniška) kabina na ladji / kabina dvigala; kabina žičnice gondola // manjši, navadno zaprt del vozila za posadko: šofer je sedel v kabino in vžgal motor / pilotska, poveljniška kabina ♦ teh. komandna kabina iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav; navigacijska kabina; vesoljska kabina ♪
  2.      kabinét  -a m (ẹ̑) 1. majhna soba, zlasti kot sestavni del stanovanja: dobil je v najem opremljen kabinet; stanovanje ima dve sobi in kabinet / otroški kabinet // takšna soba kot delovni prostor: profesor ga je sprejel v svojem kabinetu / delovni kabinet 2. prostor z zbirkami, učili: šola ima nove predavalnice, laboratorije in kabinete / mineraloški, biološki kabinet; v muzeju bodo odprli numizmatični kabinet; šolski kabinet; kabinet za fiziko 3. oddelek, urad, ki za visokega (državnega) funkcionarja opravlja različna strokovna dela: kabineti članov Izvršnega sveta / šef kabineta / kabinet predsednika republike / kabinet ministra za industrijo 4. v nekaterih državah ministrski svet, vlada: sestaviti kabinet; Churchillov kabinet; demisija kabineta ♪
  3.      kabinéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kabinet: kabinetno pohištvo / kabinetna zbirka / razprava je plod terenskega in kabinetnega študija / kabinetna pisarna / kabinetni minister 2. slabš. nepovezan z življenjem, neživljenjski: kabinetni učenjaki; kabinetna znanost / kabinetno reševanje javnih zadev nedostopno večjemu številu ljudi 3. ekspr., redko imeniten, izbran: glavni junak drame je prav kabinetna figura / kabinetna umetnina ◊ agr. kabinetno sadje izbrano namizno sadje; ped. kabinetni pouk pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici kabinétno prisl.: kabinetno zasnovan študij ♪
  4.      kabinétski  -a -o prid. (ẹ̑) kabineten: kabinetski študij / vzgojni domovi so bili odtrgani od življenja in so postali kabinetski ♪
  5.      kabínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kabino: kabinsko okence; zapahi kabinskih vrat / kabinski potniki ♪
  6.      káblast  -a -o prid. (á) podoben kablu: kablasta vrv ♪
  7.      káblica  in kablíca -e ž (á; í) star. posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: prinesla je polno kablico mleka ♪
  8.      káblič  -a in kablìč -íča m (á; ȉ í) star. čebrič, škaf: poln kablič smeti / redko v kabliču se je hladila steklenica šampanjca ♪
  9.      kablírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. žarg. položiti, napeljati kabel: kablirali so telefonsko in telegrafsko omrežje 2. ptt sporočiti po kablu: kablirala mu je o bratovi smrti ♪
  10.      kablográm  -a m (ȃ) ptt brzojavka, poslana po kablu: dobil je kablogram iz Amerike ♪
  11.      kablovòd  -óda m (ȍ ọ́) naprava iz kablov in drugih delov za prenos električne energije in telekomunikacijskih signalov: zgradili so daljnovode in kablovode / električni kablovod ♪
  12.      káblovski  -a -o prid. (á) kabelski: kablovska mreža / kablovski jarek ♪
  13.      kabotáža  -e ž (ȃ) navt. promet po obalnem morju med pristanišči iste države; obalna plovba: predpisi za kabotažo ♪
  14.      kabotážen  -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kabotažo: kabotažna trgovina / kabotažna plovba ♪
  15.      kabriolét  -a m (ẹ̑) osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani: pripeljal se je z novim športnim kabrioletom // nekdaj lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj: v kabriolet je bil vprežen isker vranec ♪
  16.      kábrnek  -nka m (ā) agr. grozd, dokler še nima razvitih jagod: na trti so šele kabrnki ♪
  17.      kacáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. nar. mazati, packati: otroci kacajo z blatom po zidu; pazi, nikar se ne kacaj 2. ekspr., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: z nizkega neba je začel kacati moker sneg / med mu kaca z žlice na mizo kaplja, pada ♪
  18.      kacét  -a m (ẹ̑) žarg. (koncentracijsko) taborišče: bil je tri leta v kacetu ♪
  19.      kacétar  -ja m (ẹ̑) žarg. interniranec, taboriščnik: mučenje kacetarjev ♪
  20.      kacétnik  -a m (ẹ̑) žarg. interniranec, taboriščnik: izčrpani kacetniki ♪
  21.      kacík  -a m (ȋ) v latinskoameriškem okolju 1. nav. slabš. vaški bogataš: biti odvisen od kacika 2. v indijanskem okolju, nekdaj (plemenski) poglavar: njegov prednik je bil kacik ♪
  22.      káč  -a m (ȃ) nar. kača: ubiti pisanega kača ♪
  23.      káča  -e ž (á) 1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika; kača se je plazila med šopi trave; dolga, marogasta kača; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila; denar skriva kot kača noge; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača // ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak ∙ ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi 2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil 3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae ♪
  24.      kačák  in káčak -a m (á; ȃ) zlasti v albanskem okolju, nekdaj ropar, razbojnik, živeč navadno v gorah: napadi kačakov ♪
  25.      káčar  -ja m (ȃ) 1. kdor lovi kače: spreten kačar 2. zool. velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti s kačami, Circaetus gallicus: kanja in kačar ♪

   13.541 13.566 13.591 13.616 13.641 13.666 13.691 13.716 13.741 13.766  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA