Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (11.351-11.375) 
- izmérek -rka m (ẹ̑) knjiž. 1. rezultat merjenja: vnašati izmerke v razpredelnico 2. meritev, merjenje: med plovbo so napravili večje število izmerkov ♪
- izméren -rna -o prid. (ẹ̄) knjiž., redko izmerljiv: izmerna razdalja ♪
- izmériti -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so / uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti // knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce izmérjen tudi zmérjen -a -o: izmerjen čas; izmerjena višina ♪
- izmérjati -am nedov. (ẹ́) knjiž., redko meriti: izmerjati zemljišča ♪
- izmerljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da izmeriti: izmerljiva razdalja; izmerljivo trajanje; pren. izmerljive posledice odločitev ♪
- izmerljívost -i ž (í) lastnost, značilnost izmerljivega: izmerljivost obsega ♪
- izmêsti -mêtem tudi -mêdem dov., izmêtel in izmétel izmêtla tudi izmêdel in izmédel izmêdla, stil. izmèl izmêla (é) z ometanjem, pometanjem odstraniti: izmesti saje iz dimnika / redko izmesti ogorke izpod mize pomesti ♪
- izmešetáriti -im tudi zmešetáriti -im dov. (á ȃ) pog. s pogajanjem priti do česa: mešetaril je in končno izmešetaril; izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka; prim. zmešetariti ♪
- izmèt -éta m (ȅ ẹ́) redko izmeček, izvržek: v tovarni si prizadevajo, da bi zmanjšali izmet ♪
- izmetáč -a m (á) 1. knjiž. priprava za izmetavanje: izplati vodo iz čolna z izmetačem 2. publ. izmetalo ♪
- izmetálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) zool. odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah ♪
- izmetálo -a s (á) voj. vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri ročnem strelnem orožju ♪
- izmetáti -méčem dov., izmêči izmečíte; izmêtal (á ẹ́) 1. spraviti kaj iz sebe: bolnik je izmetal kri; vse izmeče, kar poje; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog ∙ ekspr. ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu rekle, povedale 2. z metanjem spraviti kaj iz česa: izmetati kamenje iz zemlje / ekspr. vse razgrajače je izmetal iz gostilne 3. pog., ekspr. potrošiti, porabiti: za obleke izmeče veliko denarja izmetán -a -o: iz jame izmetano kamenje; prim. zmetati ♪
- izmetávanje -a s (ȃ) glagolnik od izmetavati: izmetavanje hrane iz želodca / izmetavanje gramoza iz jame ♪
- izmetávati -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj iz sebe: bolnik izmetava kri; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo; pren., ekspr. velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane 2. z metanjem spravljati kaj iz česa: kopal je in izmetaval zemljo; izmetavati vodo iz čolna 3. pog., ekspr. trošiti, porabljati: za take reči izmetava denar; prim. zmetavati ♪
- izmezgáti -ám dov. (á ȃ) nar. štajersko olupiti, omajiti: izmezgati vrbovo šibo ♪
- izmík -a m (ȋ) glagolnik od izmakniti: izmik vijaka / dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik ♪
- izmikáč -a m (á) ekspr. kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim: skupina delomrznežev in izmikačev ♪
- izmíkanje -a s (ȋ) glagolnik od izmikati: izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja ♪
- izmíkati -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s
kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
- izmírati -am nedov. (ȋ ȋ) zastar. izumirati: nekateri rodovi izmirajo ♪
- izmirítev tudi zmirítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izmiriti: izmiritev s sosedi / izmiritev čustev in razuma ♪
- izmiríti -ím tudi zmiríti -ím dov., izmíril tudi zmíril (ȋ í) knjiž. pomiriti, umiriti: izmiriti nasprotnike; dolgo časa se ni mogel izmiriti // publ. spraviti, pobotati: izmiriti očeta s sinom; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum uskladiti, uravnovesiti; izmiriti se z usodo sprijazniti se izmírjen tudi zmírjen -a -o: izmirjen s seboj ♪
- izmírjati -am nedov. (í) knjiž. pomirjati, miriti: izmirjati ljudi / publ. izmirjati sprte sosede spravljati ♪
- izmíslek -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic ∙ star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo ♪
11.226 11.251 11.276 11.301 11.326 11.351 11.376 11.401 11.426 11.451 
